Z današnjo objavo pa že kar zamujam, ha?
No, pravkar sem skupini 2VibeUp razgalila svoja prepričanja in dileme, tako da še vedno poteka nekaka mini terapija in moja pozornost trenutno ni z vami. Se opravičujem.

O.K. Sem nazaj. Torej, če smo že pri 2VibeUp. Ja, noro! Še včeraj sem zapisala, kako skupina razpada in da še sama ne vem, ali naj v njej ostanem ali ladijo raje zapustim, včeraj smo se pa že objemali in družili – to je pač družina! Sicer sta se 2 izmed družine odločila ustvariti svojo, je pa vez med ostalimi tako postala še močnejša in globlja. Iskreno vam povem, da pojma nimam, kaj se bo zgodilo z dogodkom, ker sem v tem trenutku še preveč zaspana pa tudi misli nimam pri samem dogodku, vam pa lahko povem, da nas boste zagotovo še videli. Tudi Tajska se bliža s svetlobno hitrostjo, potni list je že izdelan, še nakup novih kopalk in že bo čas za polet. Priznam, da me tudi tukaj del mene zadržuje in si želi Tajsko nekoliko prestaviti, vem pa, da je to le strah pred neznanim in skorajda bolj vzhičenje kot sam strah.

Pa da z vami delim svoja današnja jutranja razmišljanja in misli, katere sem s skupino 2VibeUp že delila.

Torej, v meni je trenutno boj. V zadnjem mesecu sem opazila, da sebe oz. svojih storitev/dela ne cenim tako, kot mislim, da bi jih morala. Opazila sem, da imam v sebi zavoro, ki mi preprečuje doživeti to, kar si resnično zaslužim. Zavedam se, da je moje delo kvalitetno, vedno ponudim VEČ kot dogovorjeno in zaradi čiste strasti in entuziazma do dela sem se vedno pripravljena učiti, izboljševati in preizkušati nove tehnike. Vseeno pa me prav to dejstvo, da moje delo meni zares ne predstavlja dela pa me zavira pri postavljanju cene. Večkrat sem že povedala in ne bojim se dejstva ponoviti še enkrat – ja, nekatere blogerke/Youtuberke smo za svoje storitve plačane, nekaterim (z veseljem in ponosom povem, da sem med njimi tudi jaz) to predstavlja delo in glavni dohodek. Zavedam se, da bi sama za svoje storitve lahko prejela veliko več, me pa poleg prepričanja, da če delaš nekaj s strastjo to dejansko ni delo (a mi lahko nekdo prosim pove, kaj za vraga je bilo z našimi predniki, ki so nam predstavljali, da je edino delo, ki si dejansko lahko nadane ta naziv, delo 8-15 oz. fizično delo!?), zavira tudi nekaj, za kar sem mislilsa, da sem že popolnoma predelala, pa se je v zadnjem mesecu izkazalo, da temu očitno ni tako. Številke. Čeprav se zavedam, da je moja vsebina zelo kvalitetna in da brez problema pred računalnikom preživim tudi kako noč, je v meni strah, da nisem dovolj dobra, ker nimam določeno št. sledilcev – kot ima to mogoče moja blogerska kolegica. Neumno prepričanje, se strinjam. V teoriji vem, da mi to prepričanje niti malo ne koristi in stranke mi redno kažejo, da jim kvaliteta pomeni več kot kvantiteta – je pa strah vseeno tu. Četudi sem še mesec nazaj ponosno razglašala kako sem se jaz tega rešila, očitno se ga le nisem. No, potem pa je tu še zadnja stvar, ki me zavira pri tem, da bi zaživela kot mislim, da si zaslužim. Prijateljstvo, dobre vezi, super odnosi. Sem zelo socialen človek in s strankami ne malokrat zgradim prijateljski odnos, kar pa pomeni, da ob postavljanju cene začutim bolečino – prijatelju pa ja ne bi želel delati škode ane!? Obenem pa se počutim grozno, ker strankami, s katerimi nisem preživela toliko časa oz. nisem zgradila takšnega odnosa morda na trenutke zaračunam več, kot drugim. Sicer imam neko objektivno, začetno ceno in pod to ne grem. Je pa res, da tisti + zares varira, še vedno pa mislim, da bi moja začetna cena morala biti višja.

Upam, da se zavedate, kako ranljivo se počutim, ko tako z vami delim svoje dileme in izzive, ampak zavedam se, da dokler ne dam tega ven, ne morem pisati o čem drugem. To sem preprosto jaz. Ko imam pred seboj izziv oz. se želim otresti nekih prepričanj je moj fokus le na tem in težko začnem s čim drugim, dokler tega ne razrešim. Defintivno pa ne želim biti ena tistih, ki na svojem blogu izključijo čustva, izzive, občutke in ustvarijo neko popolno sliko konstantnega zadovoljstva – c´mon! Nihče ni perfekten 24/7, verjemite mi!

No, mislim, da sem vas za danes že dovolj zasula s svojimi ˝problemi˝, tako da bom v tem trenutku raje prenehala in se šla Matjažu lepo zahvalit za dostavljeno kavico v posteljo in nama pripravit zajtrk (v omari me čaka prav poseben namaz, ki kar kriči po palačinkah!) Prečudovite praznike v krogu najdražjih vam želim, jaz sem svoje preživela v krogu skupine dveh meni najljubših ljudi, moje krvne družine ter moje 2VibeUp družine.