21.40
Z neon roza prelivom na glavi sedim v kuhinji in poslušam Bukijevo predenje. Objavo pišem že danes, saj me jutri čaka že zgodnje ustajanje in snemanje za oddajo Polnočni klub za RTV Slovenija. Tekom dneva bom v Ljubljani in čeprav priznam, da si dneva nisem še niti malo nisem splanirala vem, da me čaka še ena čudovita izkušnja.

V kolikor se mi v današnji noči uspe naložiti zadnji video (sem že kdaj pojamrala nad slabo internetno povezavo v stanovanju!?) bom v jutrišnjem dnevu (oz. današnjem, sedaj ko to bereš) z vami delila tudi svoj zadnji teden, pomembno odločitev in preizkušanje novih storitev.

Aja, pa če sem že omenila snemanje, naj povem, kaj sem ob tem danes spoznala. Spoznala sem, da mi takšna izpostavljanja zaradi bloga in izkušenj, skozi katere sem v zadnjem letu šla, sploh ne predstavljajo več izziva. Če bi bila leto nazaj povabljena na nacionalno televizijo bi me vzhičenost in strah najverjetneje pokopala, danes pa občutim popoln mir. Priznam, da do tega trenutka v današnjem dnevu sploh nisem pomislila na snemanje. Bilo je zapisano v mojem planerčku in na moji ˝to-do˝ listi, nisem pa sami izkušnji dala nikakršne pomembnejše vloge. Kako smešni smo ljudje, ha? Leto nazaj bi mi nekaj takšnega predstavljalo VSE. Takšno izkušnjo bi si štela kot za nek mejnik, kot bi si kak mesec ali dva nazaj štela za to članek o meni v L&Z, pa v reviji Moje Finance in pa na Siol.net. Pa ne. Zdi se mi, da sem v zadnjem letu ustvarjanja zaradi svoje ranljivosti in tega, ker si ob ustvarjanlaju končno dovoljujem biti jaz, jaz, na pladnju ponudila svojo ranljivost in tako razširila svojo cono udobja, kar pa me je pripeljalo do tega, da je zares še malo stvari, ki mi poženejo strah po žilah.

˝O.K. Sedaj si pametna, za snemanje enega videa zbiraš pogum že slab mesec, pa še nisi pripravljena.˝

Ja, res je. Z vami želim deliti nekaj ZARES osebnega. Nekaj, kar ne ve skoraj nihče. Mojo notranjo borbo in svojo največjo bolečino. Priznam tudi, da še ne-dolgo nazaj nisem vedela, da mi to pomeni toliko. Potem pa sem opazila kako je začela celota vplivati na moje življenje in kako težko sem o tem govorila s partnerjem (kaj šele kom drugim). Pa sem pomislila, da je najboljši način, da grem čez to, da dam ven. Tako sem premagala že marsikatero stvar in prepričana sem, da mi bo tudi tukaj to pomagalo. Le za potrpežljivost prosim, bom že storila to, ko bom začutila, da je pravi trenutek. Hvala.

Preliv je spran, spet sem neon. Kar sama sebi sem čudna in priznam, da velikokrat pomislim, da bi bila rdeča. Kaj misliš? Ja, nit sem izgubila. Pa kaj? Gremo dalje.

2VibeUp. Ehh, sploh ne vem če bi še zgubljala besede. Stvari se spreminjajo iz dneva v dan in priznam, da še sama ne sledim kaj in kako bo sedaj. V tem trenutku se dogodka nameravam udeležiti bolj kot obiskovalka, kot dejanski del ekipe. No, če si kupila karto (pa saj se lahko pride tudi brezplačno, vedno pozabim na to), se bomo videle, mogoče pa še kakšno kavico spijemo skupaj tekom seminarjev in kakšno besedo izmenjamo. Priznam, da v tem trenutku dvomim, da bom na samem seminarju tekom celotnega (za enkrat še neobstoječega) programa in priznam, da bom med udeleženci v večinskem delu zaradi podpore fantu, ki si želi s samim dogodkom premagati velik strah javnega nastopanja. Če si za vikend v Ljubljani me tako le kontaktiraj, z veseljem spijem kavico ali dve s tabo.

Pa da ne bo ta post predolg, grem jaz raje spit svoj kakavček, umit zobke pa pod kovtr.


http://www.perfectbody.si/