Kaj pa če se dogovorimo, da bodo dnevne objave na spletu do 10h? Ta zgodnja jutra res (najkasneje 8.30) mi res ne odgovarja, priznam, kak dan si želim tudi malo dlje poležati v objemu moje ljubezni.

Torej, včerajšnji dan. Noro. Kot gostja v oddaji Polnočni Klub za RTV Slovenija, ki bo objavljena 12.5.2017, sem lahko prvič zares občutila moč medijev, manipulacijo in obračanje besed gostov. Noro. Oseba, ki je še pred samo oddajo bila popolnoma sproščena je bila med samim vodenjem resna, na trenutke ekstremno obsojajoča, še grimasa se je spremenila. No, zdi se mi, da sem pa vseeno uspela ostati spoštljiva, mirna in kar se da suverena. Interviju sem izpeljala v svojem stilu, kako drugače tudi ne bi mogli pričakovati od Rose (priznam pa, da me kar ˝firbec matra˝ kaj vse bodo do 12.5.2017 v posnetku izrezali, kaj spreobrnili in kaj popačili (na to so nas nekako že pripravili, ˝ogledi so pomembni˝)).

Sicer sem jaz iz izkušnje vzela le najboljše, in se tako po samem snemanju tudi podružila z Matejem Špeharjem (gurujem za družabna omrežja) ter Janom Filipom Jordan Frangešem (neverjetnim talentom na sceni) in prejela kar nekaj nasvetov tako za moje Youtube videe kot prihodnost.

Duženje se je končalo in poklicala sem Romano (2VibeUp) s katero sva se dobili na kosilu in spregovorili o vsakodnevnih stvareh, kot tudi o mojih največjih strahovih ter sami skupini. Romana ima res neko posebno moč, ob njej vedno odkrivam dele sebe, za katere nisem vedela (ali pa si nisem želela priznati) da jih imam. Ob njej odkrivam kdo zares sem in katero prepričanje je zares moje, katero sem pa privzela. Ob Romani sem še enkrat odkrila, da je moj edini razlog, za odeležbo Andrejevega dogodka ta vikend ta, da pokažem podporo fantu. Ni mi do poslušanja predavanj, ne do izvajanja vadb, ne do samega druženja. Pa sem stopila ven. Ven iz skupine. Kot že marsikdo pred mano. Prvič v življenju sem na prvo mesto postavila sebe. Za seboj sem pustila prepričanje, da sem ˝dolžna˝ na dogodku sodelovati, ker sem to povedala vam. Za seboj sem pustila strah, da v primeru, da skupino zapustim, ne bom ljubljena. Za seboj sem pustila strah in nezaupanje v Matjaževo dobro presojo (priznam, spoznala sem, da sem do njega čutila, kot da ga morem zaščititi in nisem mogla sprejemati, da on ne opazi kaj se okoli njega dogaja, mislila sem, da bo zato vsaj moja prisotnost okoli njega ustvarila nek ščit pred manipulacijo in strahom). Za seboj sem pustila vse besede izrečene podjetjim. Za seboj sem pustila vse kar nisem jaz.

Pa veš kaj? Mislim, da bom to storila tudi s Tajsko. Sicer sem se nepopisno veselila sončenja na peščeni plaži Koh Lipe in ustvarjanja vsebine ob srkanju dobrega koktejla in sončnem zahodu, mi pa vseeno več kot to pomeni dobra družba in pozitivna energija. Začutila sem, da mi to potovanje predstavlja več tegobe kot veselja. Zavedela sem se, da se tudi tega želim udeležiti bolj zaradi drugih, kot zaradi zase. Pa mi ni do tega. Ja, samo potovanje bi bilo noro. Vendar pa sem se vseeno odločila, da ga lahko skreiram in odpotujem tudi v prihodnosti, v svoji režiji, brez zavezovanja, brez obveznosti, brez ˝to in to se bo počelo na tak in tak način˝. Preprosto odbija me sama misel na Tajsko. Kot smo se že večkrat pošalili, raje kot Tajsko, v maju, jaz, Aleksandra, Anžela, Denis, Dragan, Eta, Matjaž, Metka. Sanja, Romana pripravimo kak piknik in se tam podružimo. Prepričana sem, da bo takšna izkušnja nora!

Pa je prišel čas, da svojo odločitev delim tudi s posameznikom, ki je bil nad Tajsko najbolj navdušen in ki v mojem življenju pomeni največ – Matjažom. Bila sem odločna, obenem sem pa mislila, da bo Matjaž potovanje vseeno realiziral in nisem vedela, kako naj mu v glavo vcepim to kar sama čutim/vidim/opažam. Po eni strani pa tega niti nisem želela. Kdo sem jaz, da mu vsiljujem svoja prepričanja? Kdo sem jaz, da bi kogar koli morala ščititi – je pa ja dovolj velik fant, da se bo sam odločal zase. In kaj, če ga tako le odbijam stran.

˝Ja, ampak če je pa taakaa zlata dušica, kaj če ga kdo izkoristi!?˝

O.K. Ampak kaj, če to izkušnjo potrebuje in ga jaz zaviram. Kaj če nujno potrebuje eno slabo izkušnjo, če si pa vse to sam izbira. Nič, bo, kar bo. Odprem usta in spregovorim. Odziv z druge strani me je šokiral. Matjaž je priznal, da ga na Tajsko vleče zgolj še ego. Da bi tudi on raje poiskal alternativo, potovanje v maju z mano, nekam, kjer je toplo, nekam, kjer se lahko plava. Skorajda sem zajokala ob vsem tem, pa sem ostala hladna, racionalna, v meni pa se je, priznam, rodil dvom. Kaj pa, če ego ˝zmaga˝? Kaj pa če ne najdeva nikakršne alternative, pa bo šel zgolj zato!?

˝Egipt je samo 400€, z letom in vsem.˝

Stavek, ob katerem sem se danes zbudila. obrnila sem se privila k temu čudovitemu bitju.

˝Hvala, ker si. Moja ljubezen.˝