Nedelja, 9:40
˝Kol´ko smo ljudje zaposleni, zato da smo videt´ zaposleni?˝

Nekaj ur nazaj sem komaj komaj spisala objavo, sedaj pa sem po nekaj trenutkih v kuhinji z Matjažem in Romano prejela ogromno idej za današnji zapis, ko pa sem Romano prosila, da mi bere iz vilinskih kart pa sem točno vedela kaj moram storiti.

˝Kol´ko smo ljudje zaposleni, zato da smo videt´ zaposleni?˝

Ko me je Romana ob branju to vprašala me je zadelo. Neverjetno, kako lahko en stavek totalno poruši tvoja prepričanja. Prepričana sem bila, da so ti dnevni zapisi, hitenje, obiski Ljubljane, in sestanki nekaj, kar daje mojemu življenju dajejo moč in zaradi česar živim. V tem trenutku pa me je zadelo.

Kolikokrat v življenju si ljudje zares napolnimo urnik zgolj zato, da družbi dajemo vtis zaposlenosti? Kolikokrat grem sama proti sebi in grem na kak sestanek, pa četudi mi samo sodelovanje ne vzbudi radosti? ˝Pa da vidim, kaj imajo za povedat.˝ Kolikokrat sama stopim v kontakt s kom, zato, ker se bojim, da nisem dovolj produktivna..Pa saj smisel življenja ni samo delo in hitenje! Vsaj v mojem svetu ne! Nismo bili dani na Zemljo, zato da se podimo za stvarmi, da pridrvimo do starih let, končno pridemo do t.i. cilja – penzije, in potem ne vemo kaj bi sami s seboj. Celo življenje si želimo miru in časa, ko pa to končno dobimo, sploh ne vemo kaj s tem narediti.

Zakaj si ne bi že v svoji mladosti večkrat vzeli časa zase, spoznali kaj nas veseli, preizkusili več stvari, se kdaj tudi osmešili in stopili iz cone udobja? Zakaj poveličujemo zaposlenost in zakaj je preprosto ležanje na plaži s čivavo na straži zgolj mit in sanje, katerih uresničitev bomo lahko dočakali, ko bo našo plažo že počasi zamenjala smrtna postelja?

Zakaj nas slike spokojnosti umirjajo, obenem pa si te ne moremo narisati v svojem življenju? Zakaj si ne vzamemo časa in preizkusimo stvari, ki jih vidimo v filmih? Zakaj sanjamo o obisku tečaja joge, obenem pa se zaradi strahu izgovarjamo na pomanjkanje časa in svoj urnik tako napolnimo, da naša krinka le ne bi bila razkrita? Pred kom se skrivamo? Zakaj si preprosto ne priznamo, da se nam pač ne da? Da nas je pač strah? Da nas še vedno vodi strah pred tem, da ne bi bili ljubljeni, pred tem, da bi bili obsojeni? Kdo nam je te misli vcepil v glavo!? Priznam, želim si spet začet trenirat. Priznam pa si tudi, da se mi ne da. Preprosto nikakor se ne morem motivirati dovolj, da bi se prepričala, da je mučenje v fitnesu vredno boljšega počutja in lepšega telesa. Pa se izgovarjam na finance, pa čas, pa lokacijo vseh fitnesov, pa zimo (˝Prekleto Rose, če greš še do bližnje trgovine z avtom, te zares ne rabi skrbet, da bi se od fitnesa do doma prehladila!˝), pa to, da mi nobene več hlače in majice niso prav (˝A ne bi to morala biti zgolj še dodatna motivacija!?˝) in to, da na mojem Ipodu za enkrat še nima glasbe, ki bi me motivirala (in tako preživim nadaljnjih nekaj ur za računalnikom, ob iskanju primerne glasbe, katere pa nikoli ne poberem, kaj šele, da bi jo naložila na Ipod), pa tudi na telefonu se mi je izpraznila baterija. Ja, vsi tej in še mnogo drugih so se našli na listi razlogov, ki so očitno bili dovolj močni, da se moj obisk ni zgodil. In tako sem tu. Kjer sem sedaj. Ponovno iščem načine kako si zapolniti urnik, da v prihodnjih dneh ne bi obležala na postelji ob dobrem filmu, ker se to pač ne spodobi. Če si brezposelna in je tvoj vir dohodkov bloganje pa ja ne moreš čakati, da pride ponudba do tebe. Stopi ven in jo poišči! Ogromno jih je, ki čakajo prav nate, samo boriti se moraš za to! Ja pa kaj še!

Najboljše ponudbe v življenju in najboljše izkušnje, ki so mi te ponudbe prinesle so se zgodile prav takrat, ko sem si vzela čas zase. Ko sem namensko ali ne svoj urnik prečistila in dan preživela v pižami (ali pa popolnoma brez oblek, ob lovljenju sončnih žarkov). Sicer sem si tudi takrat želela dela, ponudb in strank, sem se pa odločila prepustiti življenju in živela v trenutku. In prav tedaj me je vesolje uslišalo. Dobila sem, kar sem si najbolj želela, brez da bi na to pomislila. Seveda, lahko rečete, da je to rezultat predhodnega dela, ampak lahko vam zagotovim, da radosti, ki jo občutim ob odprtju maila in tem, ko zagledam novo ponudbo ne bi občutila, če bi mail odprla na poti, na sestanku ali na kavi (prepričana sem, da se vsi, ki za preživetje nudite neke svoje, posebne storitve veste, da v zadnjem času kavica z znancem nikoli ni le kavica z znancem, pogovor se vedno razvije v nove ideje, poslovne priložnosti ali ponovno hitenje – prijateljevo priporočilo pa ja moreš upoštevati).

˝Kol´ko smo ljudje zaposleni, zato da smo videt´ zaposleni?˝

Zato vas naprošam, drage moje bralke in bralci. Dovolite si sprejeti t.i. lenobo. Ne dovolite več družbi, da vam narekuje vaše življenje. O.K. je, če si želite vaš dan preživeti na kavču, ali pa ob srkanju Radlerja v barčku z najlepšim razgledom. O.K. je, če svoj dan preživite na travniku ob dobri knjigi. Svet vas bo počakal. Zakaj? Ker svet potrebuje nekoga, ki je točno tak kot si ti. Ki nudi točno to, kar nudiš ti. Ker je za to vredno počakati. Ne tecite proti sreči, kot to počnejo vsi. Ustavite se, in dovolite, da sreča steče vam v objem.