8:20
Jaz sem še v postelji, ob meni Buki, Matjaž je na letalu na poti v Španijo. Z vami delim svoje včerajšnje jutro in jutranje misli.

Sedim na balkonu, srkam kavo, on pa pospravlja. A mi lahko še bolj najedaš živce? Kaj je hujšega, kot pa da komaj vstaneš s postelje pa slišiš mamin…pardon, fantov glas; ˝Boma danes to pospravla?˝

Pa stari saj je pred nama še cel dan, kam se ti mudi. Pa je sledila moja razlaga, kot je je bila večkrat deležna moja mama. Matjaž je tipičen Freudo-vc, ki za vse na svetu krivi naše starše. Priznam, tudi jaz sem mnenja, da večino naših prepričanj izvira prav od naše primarne vzgoje, vseeno pa dopuščam možnost, da se je kar nekaj prepričanj rodilo tudi drugje, izven domačih sten. Pa mi življenje kot za nalašč vsak dan primaže eno po kepi.

Kolikokrat ste si v otroštvu rekli, ko bom odrasla, pa res ne bom taka, ob poslušanju staršev, vaše najvišje avtoritete v tistem času? In kolikokrat ste se od takrat ujeli, ko je iz vas spregovorila vaša mati. Meni se je to zgodilo včeraj. Pojma nimam o čem sva debatirala, ne kaka je bila situacija, niti kaj sem jaz odgovorila, vse kar vem je, da je v nekem trenutku iz mojih ust prišla moja mati. Takoj sem se ujela in  v šoku obstala.

Zavedam se tudi, da pri partnerjih ne malokrat iščemo (pa četudi podzavestno) lastnosti staršev. Morda je to podzavestno, ker si želimo nekakšne stabilnosti ali vedenja, kot smo ga navajeni, mogoče pa želimo skozi njih razrešiti tegobe, ki nas še danes ovirajo v življenju, kdo bi vedel. Pa pridejo prvi prepiri, pa drama, pa klici in iskanje nasvetov. Zakaj? Zakaj se s partnerjem preprosto ne usedemo in spregovorimo, poiščemo naše ˝trigerje˝ in razrešimo kar je potrebno? Ker je za to potrebno delo. Ker to pomeni biti ranljiv, ker je ob tem potrebno biti iskren. Pa saj je je komunikacija v človeški naravi, zakaj za vraga se torej zapiramo v svoj svet in svojo bolečino raje delimo s kolegico kot z osebo, ki nam je v našem življenju najbližje? Jaz mislim, da vse izvira iz strahu, da ne bi bili ljubljeni. Ker nas bo kolegica le poslušala, se postavila na našo stran ali v primeru, ko se gre za res dobro prijateljico, na miren način predstavila, kako je lahko naše prepričanje zmotno.

Pri partnerstvu je drugače. Tu je linija tanjša. Tu so v igri čustva in občutki. Partnerja ne želimo prizadeti in raje, kot da razmislimo, kako bi lahko našo perspektivo pojasnili na čim bolj miren način, se zapremo  in kopičimo jezo, žalost in razočaranje, vse dokler ne eksplodiramo.

˝Pa saj zagotovo ve, kaj je naredil!˝

Pa ne. Vaš partner ni jasnoviden. In vaše trme ne razume, kvečjemu jo ne malokrat interpretira kot napad ali odsotnost ljubezni. Pa se tudi on umakne, sumi, da potrebuješ čas zase. V tebi pa vre.

˝Ne samo, da ˝zajebe˝, še pogovorit se noče, umika se!˝

Mine teden, morda mesec, ti se (vsaj na videzno) pomiriš, vse je spet v rožicah, dokler se vaš ˝triger˝ zopet ne sproži. In vzorec se spet ponovi. V večini primerov ga prekine le izbruh jeze, pri katerem je partner soočen z leti prikritih tegob, njegov obrambni mehanizem se zbudi in pride do razhoda.

Kako se torej takšnih situacij sploh lotit? Razumem te, bojiš se, da bi ga prizadela. Bojiš se, da ostaneš sama. Pa vseeno pomisli, ti je v trenutni situacijo O.K.? Je življenje, kot ga živiš v trenutku jeze takšno, kot si ga želiš? Ali pa si v tistih trenutkih želiš prvotnih občutkov, medle zaljubljenosti ali še huje, samskega življenja? Kaj imaš torej za izgubiti? Na eni strani si ti, celotna oseba, ki ve kaj želi, kaj dopušča in kje bo šla čez sebe, na drugi pa vajina zveza, v katero si vložila trud, čas in živce. Je življenje, kakršno je v trenutku žalosti, res vredno tvojega časa? Ne oglašujem samskega življenja, daleč od tega, kažem ti le, da je pogovor zares neškodljiv. Vse kar imaš za zgubiti je osebo, ki morda ni zate (pa a ni to super, da to spoznaš hitro, preden v zvezo vložiš ogromno časa in zaradi nje pokuriš kar nekaj živčkov?). Pa ostaneš ponovno sama. A se še sploh spomniš kdo si bila pred zvezo? Jaz zase vem. Bila sem samostojna, zakon, duhovita in lepa ženska, ki točno ve kaj hoče in se ne sprijazni z manj. Zato mi pogovori ne predstavljajo nikakršnega ˝bau bau-a˝.

Priznam, tudi jaz sem potrebovala kar dolgo, preden sem to spoznala, natančneje, potrebovala sem en zares super coaching, je pa moje življenje od tistega trenutka veliko lažje.

Kako k pogovoru pristopiti? Vaš partner je vaše ogledalo. Pri nama je to še kako očitno. Kot da bi pred seboj konstantno imela svojo moško repliko. Kar me jezi na njemu, njega ne meni in kar mi je pri njemu všeč, je njemu na meni. Sicer je to velikokrat skorajda duhovito, je pa ne malokrat tudi kar precej naporno. Si predstavljaš, da se na svojega partnerja zdiraš, on pa te le mirno gleda in se ti prične nasmihat, vse kar pride iz njegovih ust pa je; ˝ogledalo, pikica˝. In ti ostaneš brez besed. Prav ima. Jezi te, ker imaš sama to lastnost, ker v njemu prepoznaš sebe. Ker je to lastnost, na katero zavestno ali podzavestno niti sama nisi tako ponosna, je pa zagotovo del tebe.

Pri partnerju smo še posebej občutljive. Samo pomisli, kaj vse so ti že izrekli kolegi in kolegice, pa nikoli nisi tako odreagirala pa ni tako zabolelo, kot ko je to rekel on. Oseba, ki ti je najbližje. Oseba, ki ti pomeni največ.

Pa a nismo ljudje čudni? Z vsemi se lahko pogovorimo o vsem, le z osebo, katero smo si sami izbrali in s katero želimo preživeti svoje življenje (torej jo ob sebi imeti praktično 24/7) ne!? Kaj pa, če bi se prihodnjič ob kakšni situaciji (ne skrbi, vsak par jih ima, le vsak se z njimi srečuje na drugačen način, žal, večina poskuša celoto ignorirati) mirno pogovorila. Zavedaj se, da se je tudi tvoj partner odločil prav zate. Svobodno voljo ima in v vsakem trenutku se lahko odloči, da odide. Pa tega ne naredi. Kljub tečnarjenju, tišini in prepiranju. Ker si želi rasti. Z vami in ob vas. Tišina veliko bolj odbija posameznika, kot soočenje s težavo. V tišini nas ego (strah) želi obvarovati in v glavi se nam ustvarijo nemogoči scenariji, ki se v večini nikoli niso/ne bodo uresničili, močno pa zameglijo naš pogled in popačijo sliko osebe. Preprost pogovor to razreši. Ja, ni prijeten. Ne malokrat občutiš težo v trebuhu in pot na dlaneh, je pa objem po razrešitvi še toliko bolj topel in poljub še toliko slajši. Spoznala sta, kaj vaju muči, oba sta bila seznanjena in od tu lahko gradita dalje, če si to seveda zares želita. V kolikor je v enemu prepričanje, preko katerega ne more, se tu konča. Reci mi da sem večni optimist ampak jaz v tem vidim le dobro. Kaj ni super, da si do časa spoznala, da se vajina prepričanja preveč razlikujejo, in da bi se za nadaljnji odnos vsaj eden izmed vaju moral kar precej žrtvovati oz. iti preko sebe. Pa saj potem ne bi bil oseba, ki je. Bil bi le senca sebe. Izgubil bi sebe, za voljo vas. Si to res želiš? Si res želiš, popolnoma spremeniti osebo? Ali jo imaš dovolj rada, da jo izpustiš in dovoliš, da tudi sama najde osebo in srečo pri nekom, ki si tako močno prepričanje deli? Tebe pa bo življenje nagradilo. Sama boš tako še bolj prepričana vase, vedela boš, kaj si želiš in česa ne. Medtem, pa ne teci v novo zvezo. Uživaj življenje, delaj na sebi in živi v trenutku. Prava oseba bo že prišla, do takrat pa bodi ti tisto, kar pri drugemu iščeš. Ne lovi sreče. Ustavi se, naj ti sreča steče v objem.

No, stanovanje mislim, da je že skorajda popolnoma pospravljeno. Ta sreča se bo umaknila od tipkovnice in stekla v objem svoje ljubezni. Hvala življenje!