6:45
Še vedno sem v postelji. Zadnjih 45min sem porabila ob brskanju po internetu in iskanju teme o kateri bi danes spregovorila. Pa nisem nič našla. Standardno imam kar bujno domišljijo in takšne zadeve mi ne delajo preglavic – inspiracijo lahko najdem zares povsod.

Pa ne gre. In tudi ne bo šlo, ker se izogibam ene in edine teme, ki mi gre trenutno po glavi. Bolečina. Tisti čas v mesecu je in že 2. dan sem se zbudila zvita v klobčič s skoraj da solznimi očmi od bolečine. Včerajšnji dan sem preživela v postelji. Ob 3:30 sem Matjaža pospremila do Ptuja, kjer se je presedel in z bivšim sodelavcem odhitel do letališča. Prišla sem domov in se vrgla na posteljo. S kratkimi odmori za wc/tuširanje in nego je moj dan v celoti izgledal tako, kot izgleda ta trenutek. V postelji, z računalnikom ob sebi, dvemi kozarci vode nad mano in brez volje za življenje.

Včeraj sem zaspala z mislijo o lepšem, bolj zmotiviranem in manj bolečem danes. In se je zgodil. Brez budilke sem dan pozdravila že ob 6:00, je pa moje telo kaj kmalu spoznalo, da sem budna in že sem začutila tegobe, ki mučijo ženske po svetu. Pa bo šel še en dan – ali pač? Včeraj sem tekom dneva poskušala editirat 2. del vloga prejšnjega tedna, pa ni šlo. Poskušala sem odgovoriti na kar nekaj elektronskih sporočil, pa ni šlo. Poskušala sem se premakniti vsaj do balkona, pa ni šlo.

˝Pa še dež je!˝

No, naj nadaljujem prvotno misel. Včeraj je torej Matjaž odletel v Španijo. Za teh nekaj samotnih dni sem imela kaar nekaj načrtov (od kavic s prijateljicami, do pohoda na Pohorje, sestankov, snemanj, itd.), sem pa že ob 1. dnevu spoznala, da bodo tej morali počakati. Dejstvo, da sem ženska me je potisnilo v posteljo. Eno 500g milko, pol litra jagodnega vina in večer v objemu fanta kasneje, in dan po njegovem odhodu se je skorajda ponovil – sicer tokrat brez objema, si pa lahko predstavljaš, kako patetičen je bil pogled na odraslo žensko, ki ob gledanju novega dela 50 odtenkov (a sem edina, ki ne razume ˝hype-a˝ okoli te zadeve!?) cvili in se zvija od bolečine, med božanjem vsaj enega od njenih 2 muckov.

˝Pa kaj!? Si pa ja zaslužim kak dan na off!˝

Čista resnica, ne le, da si zaslužiš! Tako je edino pravilno! V zadnjem času poskušam slediti svojim občutkom in izklopiti razum. Sicer je to že večkrat pomenilo prelaganje odgovornosti, ležanje ob dobrem filmu in naročanje pice, je pa imelo tudi pozitivne posledice, katerih zares ne gre zanemarit.

In tako si privoščim počitek. CEL dan sem preležala. Hrbet me že tako boli, da se skorajda ne morem dvignit! Pa saj tudi nimam volje za se dvignit. Zunaj je dež in še tako dobra kavica me v tem trenutku ne bi premamila, da bi si namazala obraz in odhitela skozi vrata.

In maili se kopičijo.

Ne le, da se počutim skoraj da krivo, ker si v dnevih, ko izgubljam ogromne količine krvi in je telo v neznosnih bolečinah, že sedaj se obremenjujem s tem, kako bom ˝izgubljeni˝ čas nadoknadila. Pa kaj je z mano narobe!? A si res ne znam vzeti časa zase. Konstantno pišem o tem, kako bo svet že počakal nate, obenem pa ob 1. pravem testu padem. Očitno bom tudi sama morala pokukati nazaj v enega izmed prejšnjih postov in sprejeti dejstvo, da je počivanje in regeneracija popolnoma O.K.!

Pa da še malo zamenjam temo – še o nečem sem želela spregovoriti. Maj je že praktično pred vrati. Čeprav sem še kak teden nazaj razmišljala o barvi nohtkov, ki se bo ujemala z azurnim morjem Tajske in čeprav sem še nekaj dni nazaj svoj izlet nameravala preseliti v Egipt, pozneje pa se zapeljati po Balkanu, me v tem trenutku od vsega še najbolj pritegne ideja o pričetku preobrazbe v Perfect Body-u. Že od prvega obiska sem želala s tretmaji pričeti kar se da hitro, je pa med menoj in telesom kakršnega si želim stala Tajska, pa pozneje Egipt, pa Balkan. Včeraj sva se ob klicu z Matjažem dotaknila tudi te teme. Priznala sem mu svojo željo in zavedla sva se, da se nama ponavlja Tajska. Bolj kot sama želja po izletu naju v to vleče dejstvo, da sva v maju imela v načrtu potovanje. Še dobro, da sva se vsega skupaj kar hitro zavedla, zadevo sva za enkrat prestavila in se odločila, da je pa tudi kakšen vikend na cesti/ob morju ali v gorah lahko prav tako, če ne še bolj lep – medtem, pa bova lahko delala to, kar naju v trenutku najbolj navdušuje.

Buki je že zelo vztrajen in mislim, da bom morala ta članek počasi zaključiti in v roke primiti to mehko kepo dlak. Pa mirne praznike želim!