22:20

To izkušnjo pa morem deliti z vami. Kot sta na mojih družabnih omrežjih verjetno opazile, sem trenutno na poti v Prago. Kako je do tega prišlo je res posrečeno. Še kar se ne zavedam kaj se sploh dogaja, ampak sprejemam.

Danes sem okoli 10h zjutraj spisala objavo o prepričanjih. Sama jih imam še kar nekaj, se pa v zadnjem času bojujem z enim, ki ji v mojem življenju kar poglavitno in ki je bilo razlog za včerajšnji zapis. Uro po objavi sem prejela Facebook sporočilo življenja, ki me je postavilo pred ponoven izziv.

Preden pa pridem do glavnega dela, naj razjasnim. Pisala mi je Nika. Kolegica, katero sem spoznala na MMI seminarju in s katero sva od samega seminarja ostali v super stikih in s katero sva redno v kontaktih. Res super punca, ki me ne malokrat spomni na to kdo sem. Na pomembnost delanja na sebi in sledenju svojih sanj. Punca, katero zares lahko štejem za prijateljico.

Ponudila mi je brezplačen obisk Prage, več dnevnih seminarjev in bivanja v hotelu z zajtrkom. Halo!? Bi to sploh lahko kdo zavrnil!? Rose bi. In sem tako storila. Prvih nekaj trenutkov so stara prepričanja prevladala, strah pred neznanim je ponudbo zavrnil in se izgovarjal na sestanke, katere sem imela načrtovane za jutrišnji dan. Sestanke, katere bi z lahkoto lahko prestavila oz. katere bi z lahkoto lahko prepustila Matjažu. Dvom, strah in navezanost na poznano sta zavrnili najbolj noro ponudbo, katero bi si lahko zamislila.

˝Zakaj se moraš že zjutraj omejiti na to, kar ti dan ponuja in ne preprosto zaužiješ vsega, kar ti lahko dan ponudi, ko ti to ponudi.˝

Stavek, katerega skoraj vsako jutro ponovim Matjažu, ko me vpraša, kaj bova pa danes počela. In stavek, katerega končno tudi živim. Kako s ponosom sem to sedaj zapisala. Ja, potrebovala sem nekaj minut, da sem se zavedla, da je pred mano še en izpit.

Uro po objavi zapisa o prepričanjih, ko sem sama pri sebi življenje kar izzvala, naj mi ponovno ponudi test, saj sem tokrat nanj pripravljena. Pripravljena sem ga končno opraviti sem dobila prav to. Skoraj brez centa na računu sem prejela ponudbo, katere nihče, pri zdravi pameti ne bi zavrnil (še posebej, če nima nikakršnih obveznosti kot so npr. delo, šola, otroci itd.). In jaz sem. Ko sem se to zavedala, sem vedela, da se mi v tem trenutku življenje najverjetneje smeji. Samozavestno kot sem ga izzivala sem ob prvi priložnosti, ki je v mojem primeru prišla tako hitro, stisnila rep med noge in zavrnila izkušnjo in preizkušnjo življenja.

Še dobro, da sem se tega hitro zavedela. Šla sem čez sebe. Priznam, še ta trenutek mi je hudo in boleče, saj konec koncev rušim del mene, ki je to bil 23let. Ki se je gradil iz dneva v dan skozi moj celoten obstoj.

In tako sem na poti v Prago. Na poti sem se končno odločila porušiti še eno moje prepričanje in postati popolnoma ranljiva. Zeditirala sem video, ki je na mojem računalniku čakal že kaka 2 tedna, pa me je strah zaviral, da bi si sploh sama ga ogledala. Nisem se želela soočiti z resnico. V tem videu pa je sama resnica. Od iskrene izpovedi dela v manekenstvu, kjer sem spregovorila tudi o zadevah, o katerih se pri tem poslu ne govori, da mojega nezdravega odnosa do hrane, nizke samopodobe, iskanja vrednosti zunaj sebe, do mojega najhujšega obdobja v življenju, samouničenje in tem, kako sama v življenju več nisem videla vrednosti. Kar 28min traja video, katerega je bilo zame skoraj tako boleče ustvariti kot pozneje pogledati in zeditirati.

Pa je šlo. Pripravljen je. Pripravljen na objavo. Pripravljena sem, da ga delim s svetom. Da se dam ven. Da postanem popolnoma ranljiva. Da podrem vse stene in spregovorim o moji največji bolečini. Da spregovorim o delu življenja, za katerega se pri blogerkah ne spodobi govoriti. Da razbijem sliko srečne in nasmejane Rose. Da sem jaz. Čas je za nov začetek.

Čas je, da spoznate pravo Rose. Sicer začenjam le z enim aspektom, z enim porušenim prepričanjem. Je pa zagotovo eno najbolj bolečih. Eno najbolj neprijetnih. Zakaj si ga želim deliti z vami? Deloma je to zaradi mene, ker si želim premagati sebe in življenju pokazati, da sem pripravljena na več, na boljše in na lepše. Deloma je to za 17letno Aleksandro, ki se še išče. Ki ne ve kdo je, ne kaj si želi, vse kar ve, je da ni dovolj. Želim ji povedati, da je dovolj. Še kako dovolj. Je vse. Želim ji vliti voljo. In seveda je video deloma pripravljen tudi za vas. Za vsako izmed vas, ki se ne počuti dovolj. Za vsako, ki misli, da je trava lepša na drugi strani. Da so nekateri pač rojeni pod srečno zvezdo in nikoli ne občutijo poraza. Za tiste, ki se počutijo osamljene, izgubljene in kot da preprosto niso dovolj. To si želim deliti v upanju, da na svojem primeru pokažem, da obstaja alternativa. Obstaja nekaj boljšega in lepšega. Obstaja sreča. TI si sreča. In ta video je le začetek. S tem videu se razgalim v upanju, da se vsaj ena izmed vas ne bo počutila več sama. Da bo vsaj ena izmed vas začutila, da je lahko bolje. Da si sama lahko ustvari boljši jutri. Da se v vsakem trenutku lahko odloči kaj bo občutila in kako se bo počutila.

Me je pa vseeno strah, priznam. Strah me je zunanjih dejavnikov. Odzive družine, ki za večino stvari sploh ne ve, saj sem ta del življenja z njimi skrivala. Strah me je odzivov sovrstnikov, ki imajo v glavi predstavo Aleksandre, močne, samostojne in nasmejane. Strah me je odziva vseh, ki mi kaj pomenijo. Vem pa, da si želim to resnico deliti in čutim, da to morem storiti. Nikoli nisem verjela v poslanstva. V tem trenutku se počutim, kot da je ta video prva stopnička, do življenja mojega. To je šele začetek.

Jaz v svojih zapisih, videih ipd. želim biti jaz. Dovolj imam sveta v katerem postavljamo zid pred drugimi. V katerem želimo v drugih ustvariti sliko, kot da živimo popolno življenje. Pa naj bo to pri starših, profesorjih ali bralcih. Dovolj imam pretvarjanja. Postala bom sprememba, ki si jo sama želim videti. Jaz bom sprememba. Dovolj imam blogerk, ki v bralcih vzbujajo skorajda nekakšno strahospoštovanje, nedosegljivi ideal. Verjemite mi, ta svet sem videla od blizu. Te punce sem videla od blizu. Jaz sem ena teh punc. Ni vse zlato kar se sveti.

No, da se ne bo ta zapis končal na negativni noti. Hvala vam. Hvala ker ste. Ker z mano stopate po tej poti. Ker me spremljate, mi svetujete in mi prisluhnete. Hvala vam, za vse komentarje in interakcijo. Hvala vam, ker vam lahko pomagam. Hvala vam, ker me sprejemate takšno kot sem. Hvala vam, ker sem na svojem kotičku na internetu jaz lahko jaz. Neštetokrat vam hvala, da sem se lahko v letih preživetih z vami naučila postaviti sebe na prvo mesto in slediti svojim strastem, ustvariti svojo sliko sveta in ga živeti kot sama želim. Hvala vam. Ste pomembne. Vsaka izmed vas. In ste cenjenje. Še kako ste cenjene, lepotičke moje.

Pa lahko noč…oz. dobro jutro, pozabila sem, da je to jutranji zapis.