00:30
Zgodilo se je nekaj, za kar si v tem trenutku govorim, da se je pač moralo zgoditi.

15min nazaj sem spisala članek, na katerega sem bila zares ponosna. Ignorirala sem svoje fizično stanje, ki že očitno kaže pomanjkanje spanca in spisala nekaj, kar bi z veseljem delila s celim svetom. Nekaj, kar sem se v življenju naučila. Objavo, v kateri sem omenila vsako osebo, ki je imela delež pri tej lekciji. Objavo, katero sem pisala s srcem in s katero sem želela doseči dve stvari; spomniti sebe na svojo rast in ozavestiti ljudi okoli sebe, da lahko tudi oni storijo enako (če sem popolnoma iskrena, kar tudi bom, ker itak vem, da on tega zapisa ne bo prebral – še najbolj sem se s to objavo želala dotakniti svojega brata).

Pa se je objava zbrisala. Izgubljeno. Za vedno. V zadnjem času sem se naučila vsako objavo najprej pripraviti v Word dokumentu in šele nato prestaviti na blog. Tokrat se za to nisem odločila in samo en napačen klik je bil potreben in objava je izbrisana.

No, pa naj vsaj malo namignem, kaj sem v objavi želela povedati. Če to bereš z mislijo, da boš dobil/a tako podroben in čustven zapis, kot je bil prejšni, lahko že sedaj pritisneš na križec. Ne da se mi. Jaz sem dala ven in zame je bilo dovolj. Bo že v prihodnosti iz te teme nastal video ali nova objava, morda bo takrat še boljša, bolj strukturirana z več smisla.

Govorila sem o tem zakaj sem jaz v Pragi. Zakaj sem se pridružila skupini, katere del še danes nisem. Kako sem se naučila medse sprejeti (in ne le sprejeti, ampak se tudi učiti od) ljudi, do katerih sem imela skozi življenje ogromen odpor, obenem pa se z njimi veseliti in potovati, četudi še danes nisem del njih in (popolnoma iskreno) dvomim, da kdaj bom. Zakaj je Mojca, katera je na mojem blogu že kar stalnica zame tako pomembna oseba in kako sem ob njej zrasla in svoja prepričanja začela bolj efektivno in hitreje rušiti.

Spregovorila sem o norih dveh dneh in kaj vse sem se v teh dveh dneh naučila. Govorila sem o tem, koliko novih idej imam in iz kje izvirajo…tem je bilo res ogromno in z veseljem bi jih delila z vami..drugič

Današnji celodnevni seminar, pohajkovanje in raziskovanje Prage, okušanje piva ob družbi super, energetsko nabitih posameznikov, manj kot 7h spanca v več kot dveh dneh in dejstvo, da me čaka še ena neprespana noč (no, privoščila si bom 3 urice dremeža – to zares ne morem poimenovati spanje), po celodnevnem seminarju pa direktna vožnja nazaj v domačo deželo mi kar ne dopuščajo dodatnega pisanja – četudi priznam, da me v tem trenutku to neverjetno sprošča in razveseljuje, pa tudi če se mi oči že tako zapirajo, da ujamem le vsako tretjo besedo (za slovnične napake se že v naprej opravičujem).

V prihajajočem tednu me čaka kar nekaj sestankov, pa tudi ponoven obisk Zagreba – tokrat z La Roche Posayom zato si bom nedeljo privoščila za počitek, pripravljanje načrtov in polnjenje baterij, tako da bom ob koncu tedna s tabo lahko delila čim več, čim bolj efektivno – dokler je vtis še svež in glava polna idej.

Do takrat pa te vabim, da se mi pridružiš na mojih družabnih omrežjih, kjer poskušam s tabo ostati v kontaktu kolikor je le mogoče, pa tudi na vsa sporočilca se trudim odpisati kakor hitro je le mogoče.

Gremo napolnit baterije, jutri (oz. danes) me čaka še en noro zabaven in poučen dan – jaz že komaj čakam!