8:20
Midva se že dereva en na drugega.

Zakaj?

On mi pametuje, kako zjutro ni pametno pit kave, hkrati pa svoje besede želi upravičiti s tem, da se do mene obnaša zgolj tako, kot se do sebe, tako kot jaz ˝posiljujem˝ z vegeterijanstvom. Ehh, dolga razprava. Ven sem dala, midva sva utihnila, gremo dalje.

Kaj nismo ljudje smotani? Večino življenja (če gledam s svoje perspektive) si želimo, da nam kdo pove kako naj se obnašamo, kaj naj govorimo in jemo ter s čim naj se identificiriamo, ob prvem trenutku, ko pa to začne početi bolj direktno postanemo napadalni in branimo to kar smo – kot da vemo, kaj to sploh je. Sicer je res, da sem sama v zadnjem letu začela bolj konkretno delati na sebi in me morda tudi za to vse skupaj še bolj zaboli, mislim pa, da je ta pojav vseeno kar pogost. Plačujemo razne strokovnjake in mojstre v določenih veščinah, da nam povejo kaj in kako naj počnemo, obenem pa ob istem početju nekoga, ki ga za to nismo plačali ob tem znorimo, vzrojimo in naš obrambni mehanizem se ponovno vžge. Razumem, Matjaža najverjetneje nikoli ne bom mogla poslušati in sprejemati njegovega stališča – ni mi avtoriteta. Zakaj pa se potem to zgodi, ko mi na pomoč priskočita starša? Je pri tem prisoten kakšen za enkrat še prikriti kompleks, mi več ne predstavljata avtoritete ali si preprosto ne dovolim slišati naukov tistih, ki jih podrobneje poznam in pri katerih je skrivnostna tančica odpadla in tako vem, da sami niso tako čisti kot se kažejo.

Zakaj tega torej ne začutimo pri raznih gurujih, novodobnih coach-ih, mojstrih tega in onega? Tudi oni so ljudje in prepričana sem, da tudi poleg njih konstantno stoji nekdo, ki zavija z očmi ob vsaki besedi, ki pride iz njega, saj skozi njegova usta preprosto ne pride do ušes. Sama lahko to potrdim s primerom, kjer mi je Matjaž pogosto poskušal razložit nek koncept in skozi njegovo interpretacijo se je meni vse skupaj zdelo kot neko ˝wanna be˝ novodobno pametovanje t.i. duhovnjakov. Isti koncept sem slišala od prijatelja, coacha in predavatelja in v trenutku mi je bil popolnoma jasen. Lahko sem ga dopolnila po svoje in sprejela za svojega. Podobno se je zgodilo z drugim konceptom pri katerem pa mi je pogled izbistril vikend v Pragi.

Je torej v igri denar? Je denar tisti, zaradi katerega nekomu dejansko prisluhnemo? Dvomim, saj se zavedam, da se tudi sama večkrat udeležim kakšnega brezplačnega seminarja, od katerega odnesem več, kot bi lahko od drugega, pri katerem bi bilo za plačilo potrebno vzeti kar kakšno konkretno posojilo.

Avtoriteta? Pa a ne delamo na tem, da nam nihče ni avtoriteta? Da smo vsi eno, da je vse okoli nas del enega in da smo mi del enega? Zakaj bi torej do kogarkoli, kadarkoli začutili neko strahospoštovanje? Ne govorim, da je avtoriteta nekaj slabega, da v vsakem vedno vzbudi strah – me pa srčno zanima, zakaj nekomu dajemo večji, resnejši pomen kot drugemu, če smo konec konec vsi eno. Vsi potrebujemo kisik, vodo in hrano za preživetje. Vsi ljubimo, vsi občutimo strah. Za vraga, vsi moramo tja, kamor gre še kralj sam! Isti smo! Zakaj torej nekoga postavljamo na pedistal, mu prisluhnemo in njegove besede vzamemo za zlate, medtem ko ne le da svojim bližjim ne prisluhnemo, ampak še sami sebe kdaj ignoriramo?

Kako lahko s tem prenehamo in kako lahko prelisičimo svoj um, da bi, v primeru, da se zaradi nekakšnih kemičnik reakcij v telesu tega pač ne da prenehat, tako, da začne vsakega dojemati od avtoriteto.

Pa še za konec. Prepirate se nikoli ne s tistimi, za katere mislite, da so pod vami – izguba časa. Tudi avtoriteti ne bi nikoli ugovarjali, obmolčali bi in si v glavi sestavili ugovor in odgovor, ki bi bil primeren za vas. Pa bi mu pustili biti, živeti v svojem prepričanju, četudi bi vam solil pamet s popolnoma neupravičenimi, izmišljenimi in nepotrjenimi dejstvi. Prepir se vnete zgolj med tistimi, za katere čutite, da jim lahko pridete do živega. Da na njih lahko vplivate. Da so vam enaki. Hmm…a pa nismo VSI isti? Kaj je torej z enostjo?