8:45
Pijem svoj smoothie in razmišljam.

Zadnjih nekaj dni zares ne morem sestaviti enega dobrega zapisa, ker mi misli kar preveč šibajo. Ne znam pojasniti, koliko idej se dnevno rodi v moji glavi, obenem pa tam obstanejo. Zakaj? Prav zato. Preveč jih je in vse so super. Dnevno ujamem vsaj 10 idej, s katerimi bi lahko nekaj ustvarila, spremenila, se na nov način izrazila – pa jih spustim.

Mislim, da pri tem nisem edina. Koliko nas je takih, ki imamo kakšno idejo, za katero si želimo da bi že bila realizirana, za katero vemo, da jo svet potrebuje, obenem pa nas nekaj zadržuje in se je nikoli ne zares lotimo? Mogoče je to nezaupanje vase, morda čas, ki bi ga potrebovali za učenje, morda prav neznanje, morda delo z ljudmi…razlogov je lahko zares ogromno, se pa vedno vsi vrenejo na eno točko. K nam. Mi smo tisti, ki se iz dneva v dan zbujamo brez rezultatov. Mi smo tisti, ki iz dneva v dan dovolimo svetu, da nas prehiti. Mi smo tisti, ki nam je bila ideja dana, obenem pa jo ignoriramo ali še hujše, izpustimo – ta pa nas iz dneva v dan bolj kliče.

In kaj narediti? Kaj narediti, ko te revolucionarna ideja zbudi in vrže iz postelje? Jo zanemariti, ker je potrebno preveč dela? Ker bi bilo potrebno preveč sestankov? Ker za realizacijo potrebuješ tudi zunanje dejavnike, ki so ti ne malokrat pokazali, da so popolnoma nezanesljivi? Pustiti za seboj vse do sedanje delo in se vreči v nekaj popolnoma neznanega in novega ali to novo idejo realizirati zgolj v t.i. prostem času?

10 idej na dan. Vsaj toliko jih imam, vsak dan. Nekatere zapišem, nekatere me preganjajo že kar nekaj časa, pri nekaterih je strast močnejša kot pri drugih. 10 idej na dan. In ob vsem tem opazujem, kako me ljudje prehitevajo, kako ljudje slej ko prej uporabijo idejo, katero sem tudi sama imela. Pa tiho spremljam. Ja kaj pa naj? Sama sem si kriva! Kaj pa je nisem realizirala takoj, ko sem jo dobila!

No, pa da razložim zakaj sploh celoten zapis. 2 razloga sta.

1. Ja, neka ideja se mi je rodila, ideja ki bi lahko pomagala nešteto ljudem, jim olajšala delo, sistematizirala določene stvari. Res nora ideja! Rodila se je že kak mesec ali mesec in pol nazaj. Natančneje, sanjala sem jo. Zbudila sem se z navdušenjem in Matjažu hitro zaupala za kaj se gre. Noro! Zakaj svet tega še nima!? To nujno potrebujemo! Povedala sem še eni osebi, katero bi v projekt vključila – tudi on je bil navdušen! Pa se je ustavilo. Idejo sem deloma zavestno, deloma podzavestno, potisnila na stran. Preveč dela je. Preveč sestankov, preveč ustvarjanja, preveč težav, preveč, preveč, preveč. Pa me še vedno žge. Še vedno mislim, da se ta projekt mora izpeljati! MORA SE! Svet to potrebuje!

˝A se sploh zavedaš, kako lahko ljudem olajšaš življenje s to svojo idejo!?˝

Ne da mi miru. Sploh. O tem razmišljam, ko sem pod tušom, ko se plazim na Pohorje, ko ob večernih sprehodih poslušam glasbo. Ideja mi konstantno skače pred oči. Vidim jo. Čutim jo. Pa ne gre. Ne morem je realizirati. Ne počutim se dovolj spodobna. Ne počutim se, kot da si to zaslužim. Strah, pred zavrnitvijo in strah pred tem, da me ljudje ne bi jemali resno je prevelik. Jaz sem prepričana v uspeh ideje. Je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Sem 110%, da svet to potrebuje in vem, da mi marsikomu olajšala življenje. Pa je ne gre izpolnit. Za enkrat.

Odločila sem se. V prihodnjem tednu se ponovno sestanek z osebo, s katero bi se projekta lotila in ji ponovno razložim vizijo. Tokrat sem odločena. Tokrat pridem s skico. Tokrat bo uspelo! Učim se verjeti vase in življenje mi daje ljudi, ki so skozi vse to že šli ali še gredo. Hvala življenje! Dojela sem namig, sedaj pa mi pomagaj – ustvariva skupaj nekaj čudovitega, pomagajva ljudem.

2. Ta zapis je nastal tudi zaradi tega, ker zadnje 2 ali 3 dni zares ne čutim več teh jutranjih zapisov. Ni več takega zanosa in motivacije kot je bila še nekaj dni nazaj. Morda je to le kakšno obdobje, morda pa sem od te izkušnje dobila, kar sem potrebovala. Sicer me zapisi kot je ta sporščajo, sem pa z mislimi ne malokrat kje drugje in zdi se mi, da včasih pišem bolj zaradi tega da pišem, kot pa dejansko zaradi sreče, ki jo občutim ob pisanju. Veste tisto stanje tik preden zaspiš? Ko na pol spiš, na pol si pa še vedno buden? No, včeraj so mi v tem stanju v glavo kapljale ideje za posnetke, kako ustvariti boljšo kvaliteto, manj nesmisla, bolj gledljivo zadevo, s katere preprosto ne bi mogli odmakniti uči. Pomislila sem na edit in z mravljinci po telesu zapisala kaj vse si želim posneti. Dovolj imam monotonih videov, dovolj imam videov na mestu, kjer zgolj govorim v kamero. Dovolj imam slabe kvalitete dnevnih ali tedenskih vlogov. Pripravljena sem iti na višji nivo in posledično sem se odločila prodati vse. Skorajda vse obleke, vso kozmetiko, VSE, kar je mogoče, za nakup nove vlog kamere. Moja velika, ogromna kamera je super za delo v stanovanju, je pa zares nerodna za nošenje, telefon pa tudi že nekoliko zaostaja v kvaliteti.

Verjameš, da sem pomislila celo, da bi prodala svoj avto? Vse to, za novo opremo, katero bi potrebovala za ustvarjanje. Nov računalnik, nov telefon in novo kamero. Pa sem se za enkrat odločila za prodajo oblek in/ali kozmetike. Do sedaj sem s tem imela zelo slabe izkušnje, saj sem se vedno srečala z ženskami, ki so imele 101 vprašanje, 102 želji in 103 pritožbe. Pa sem obupala, ne da se mi ubadat s tem.

˝Če ti jaz ponudim NIKOLI NOŠENO obleko, katere vrednost je bila v trgovini 35€, za bogih 5-10€, s tem da je tu vključena tudi poštnina in da ti je obleka všeč. Kaj za vraga kompliciraš in zakaj te zanimajo vsi božji detajli – še to, kateri otrok v Indiji je to obleko naredil…kako naj jaz to vem!?˝

(Ja, tema o ˝hitri modi˝, kako se je jaz poskušam izogibat in zakaj se želim teh izdelkov znabiti zagotovo še pride, upam, da si že tu občutila rahlo obtoževanje.)

Pa da se vrnem, nekoliko sem zašla. Drugi razlog je torej v tem, da ne vem, če bom s temi jutranjimi zapisi še dolgo nadaljevala. Ne jemite me preveč resno, ker mogoče prav po tem zapisu najdem inspiracijo in začnem še bolj entuziastično tipkati po tipkovnici, vseeno pa vas želim opozoriti, da si želim nekaj dni na ˝off˝. Sicer tej dnevni zapisi niso nikakršni napor, vam pa vseeno želim dati najboljše kar premorem in mislim, da se ne malokrat zgodi, da pri teh zapisih na račun kvantitete trpi kvaliteta. No, to bo za enkrat vse, prepričana sem, da sem spisala že cel romana, jutranja kavica pa je na štedilniku že kar en lep čas.

P.S. Če vas zanima nakup kakšnega novega modnega kosa, s katerim lahko osvežite svojo garderobo mi pa le pišite, bom pa v kolikor do konca tedna/meseca ne prodam velike večine celoto nesla k Sončku, kjer izbirajo tako obleke kot druge potrebščine za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti.