• May 20, 2017

Ena o financah in mojem omejujočem prepričanju

17:15
Pravkar sem se zbudila. Ta siesta je bila res nora. Zbudila sem se, ne da bi vedela kateri dan ne ura je, kaj šele kje sem.

Ogromno update-ov imam. Ogromno idej za videe in objave. Res ne vem kje naj začnem. Morda s kratkim napovednikom.

Še ne dolgo nazaj sem spisala objavo o omejujočih prepričanjih. Od takrat me življenje dnevno testira in jaz sem se končno naučila sprejeti. Ja, spregovorila bom o tem, kaj je to omejujoče prepričanje zame bilo (objavo si lahko prebereš tukaj). Sicer to za samo bistvo ni tako pomembno si pa ga vseeno želim deliti. No, pa saj ni samo eno, le s tem bom začela. Torej prvo omejujoče prepričanje se je glasilo nekako tako; ˝Nikoli si ne bom dovolila, da me preživlja ali finančno podpira moški.˝

In kje se je vse začelo? Začelo se je že v otroštvu. Kadarkoli sem v življenju od osebe moškega spola (začne se seveda pri očetu, kje drugje pa) karkoli prejela, sem pozneje za to morala biti veliko več kot hvaležna. Za primer naj podam kar moje izobraževanje. Med šolanjem v Mariboru so me finančno v celoti podpirali starši. Dobivala sem tedensko žepnino, kot tudi plačano stanovanje in pozneje študentski dom. Zame je bilo vedno poskrbljeno. Sicer sem vsake toliko na ta slišala račun tudi kakšen očitek, ko sem si privoščila kako novo majčko ali dekoracijo za moje blog fotke, me pa vseeno to ni tako omejevalo, saj sem bila za voljo brezkrbnosti pripravljena požreti obtožbe in uživati v študentskih letih. Lahko si samo predstavljam kakšen šok je očetu vzbudila novica, da faksa ne bom zaključila (vsaj ne letos) po 3h uspešnih letih. Pri fantih se je to izražalo v primerih kot je naslednji. Z bivšim fantom sva si privoščila kak izletek, ker pa jaz še nisem imela izpita za avto je tako izlet (bencin, avto) izpeljal on. Jaz sem se počutila dolžno in se morala odkupiti vsaj s kosilom.

In tako sem zaživela na svojem. Popolno sem se osamosvojila, vsi računi, vse, je bilo dano meni. Sicer so mi v začetkih starši še nekoliko pomagali, je pa vseeno prišel dan, ko sem se popolnoma postavila na svoje noge in zaživela svoje življenje. In ni mi bilo slabo (finančno gledano). Privoščila sem si tudi kar dva mucka in vse je bilo O.K.

Matjaž se je preselil k meni in vse skupaj se nama je zazdelo še veliko lažje. On več ni imel stroška najemnine, račune pa sva si razdelila in konec meseca nama je ostajal kar lep finančni zalogaj.

Pa sva v enem mesecu oba ostala brez prihodkov. On je izgubil dve službi (kako in zakaj se je to zgodilo si lahko pogledaš na njegovi Facebook strani v enem izmed mnogih videov), jaz sem zapustila delo v telefonskem centru in se popolnoma posvetila bloganju. Začetki so bili res rožnati. Mene je čakalo potovanje v London, njega v Murcio. Denar je konstatno prihajal v najino življenje iz znanih in neznanih virov.

Maj sva imela splaniran za Tajsko. Jaz sem prekinila ali prestavila vsa svoja sodelovanja in popolnoma sva odklopila razmišljanje o financah.

In tu se je začelo moje prepričanje rušit. Odločitev, da ne greva na Tajsko naju je sicer še veliko bolj povezala, je pa mene postavila tudi na veliki test. Najprej sem bila sicer v dvomih, ali naj o vsem skupaj sploh spregovorim, bom pa to sedaj storila s ponosom.

Dan pred objavo sva obiskala Zagreb. Matjaž je ponovno obiskal ortodontkinjo, pozneje pa sva skočila še do bližnjega nakupovalnega centra oz. mesteca, poznanega pod imenom Roses. Ob pogledu na ves tekstil okoli mene so se mi oči svetile kot malemu otroku. Pogled na etiketo me je kaj kmalu pomiril. Stanje na bančni kartici pa odvrnilo od nadaljnega nakupovanja –  malenkost več kot 100kun! (70kun = cca 10€) Matjaž si je privoščil kar nekaj novih kosov, jaz pa sem se raje odločila za svetovanje njemu, kot nadaljno ogledovanje ženske polovice trgovine.

Že nekaj dni/tednov pred tem sem si zaželela novih superg in prišla sva v prodajalno, kjer so prodajali zadnje kose po zares smešnih cenah. Dobila sem par za borih 107kun. Pa sva prišla do blagajne. Matjaž je na vse načine vztrajal, da bo račun poravnal on, sem ga pa jaz kot ˝neodvisna ženska˝ prehitela in kartica je že bila v uporabi. Po odhodu iz prodajalne je sledil pogovor. Matjaž namreč ve za moje omejujoče prepričanje in takoj se je začelo;

˝Pa zakaj mi ne dovoliš, da ti nekaj kupim, če veš da imam in če se sam ponudim!?˝

˝Ker nočem, da bi ti bila karkoli dolžna ali še huje – da bi mi pozneje za nakup očital.˝

˝Sam sem se ti ponudil. Vprašaj se..ti to tvoje prepričanje res tako zelo pomaga!?˝

Mi je. Vsaj mislila sem tako. V življenju so vse osebe moškega spola enačile partnerico s trošenjem denarja. ˝Ženska je strošek.˝ sem ne malokrat slišala iz ust bližnjega. Pa mi je to ostalo v glavi. Kot mlajši sestri, za katero je starejši brat bog se take zadeve vtisnejo v možgane, če pa dobijaš take potrditve še od okolice je stanje še toliko hujše. Želela sem si živeti nasprotno, želela sem si nasprotno dokazati na svojem primeru. Nisem si želela biti strošek, nikakršen, nikoli.

Pa mi je življenje eno primazalo. Dalo mi je Matjaža in mesec brez prihodkov.

˝Pa saj jaz tudi živim pri tebi in vozim tvoj avto in če pomislim samo koliko denarja bi šlo, če bi moral plačevati najemnino in celotne stroške – pa misliš, da mi to povzroča kak nemir!? Niti malo. Zavedam se, da je na svetu dovolj vsega za vse in da bo zame poskrbljeno.˝

Ta stavek mi je dal mislit. Res je. Tudi jaz njemu dajem, pa se tega niti zavedam ne, samoumevno mi je. Ker ne čutim, kot da bi bilo to breme, kot on ne čuti, ko mi kaj da.

Spisala sem objavo. In že uro po tem me je klicala kolegica, ki mi je ponudila popolnoma brezplačen obisk Prage. Jaz pa brez prebite pare (kak izraz, ha). In življenje mi je dalo test. Sem pripravljena sprejeti denar od moškega, kaj šele prositi ga zanj? Sprva sem kolegico zavrnila in ji ponudila nešteto izgovorov – od sestankov, do časovne stiske itd.

˝Če ne greš ti, grem jaz. To si res neumna, če ne greš.˝

Požrla sem ponos in Matjažu priznala, da je razlog, da ne grem v tem, da bi to pomenilo, da ga moram prositi za kako posojilo. Nasmehnil se je – prasec! (haha) Točno je vedel, da je prišel moj test in rekel mi je naj ga že prosim. Komaj sem izustila.

˝Bi mi lahko posodil 100€ za Prago?˝

˝Ne.˝

Dvignila sem pogled. Nisem dojela kam s tem cilja, kaj hoče doseči? Me je želel samo ponižat? Se gre neko bolano igrico?

˝Dam ti 200.˝

Z grenkim priokusom sem povedano sprejela. Sicer sem se sprva upirala, da je to preveč saj grem le za 3 dni, me je pa kmalu utišal. Ko sem v roke vzela denar ga nisem mogla niti pogledati v oči – kako bolano je lahko neko omejujoče prepričanje, ha? Od lastnega partnerja si nisem upala vzeti nekaj, kar njemu sploh ni predstavljalo težave. Ne malokrat govorim o tem, kako partnerstvo dojemam kot timsko delo, saj partnerjeve težave ne malokrat postanejo tudi moje in vedno se trudim vse razrešiti s skupnimi močmi, v tem primeru sem pa šla sama proti sebi. Bila sem individuum in ne del ekipe.

Praga je bila za mano in ponovno sem z Matjaževih ust slišala besede, katere sem pred tem vsakodnevno poslušala kakega pol leta ˝Rabiš kaj denarja?˝. Moj odgovor je bil vedno ne. Tistih 200€ sem res skrbno varčevala, saj si skozi kaj takega nisem želela ponovno.

Minil je kak teden in prišli so računi, kar nekaj jih. Enega, največjega sem uspela plačati sama, druge je moral Matjaž. Čeprav s cmokom v grlu sva danes skupaj stopila na pošto, kjer sem opazovala, kako sem odgovornost za svojo finančno varnost preložila v moške roke. Vse, kar sem lahko ob tem občutila, so bili občutki, ki sem jih začutila ob pogovoru s kolegico. Ta vprašanja si želim tokrat zadati tudi vsem vam, drage dame, ki se soočate s podobnim razmišljanjem.

˝Si pripravljena sprejeti finančno podporo, ne glede na to iz kje izzvira? Si pripravljena sprejeti in prenehati razdajati? Si pripravljena na obilje?˝
.
.
:
.
.
.
.
.
˝Kaj pa če se to v tvojem življenju pokaže v obliki moškega?˝

1 Comment

  • OMG! Kot bi brala moje misli! Tudi meni ni problem dati denar, ampak sprejeti ga.. je pa čisto druga zgodba. Kot da si ga ne zaslužim. Kot da se bojim, da bom potem tej osebi nekaj dolžna. In ja.. tudi jaz sem v otroštvu ogromno krat slišala, da je ženska samo strošek. Res grozno.

Leave a Reply