• July 16, 2017

Rose kot barvni kolaček

˝S kratkimi lasmi boš možata.˝

Komentar, s katerim sem ob posvetovanju z znanci in bližnjimi konstantno srečevala in komentar, za katerega mislim, da ne bi mogel biti večja laž. Sama sem že od malega občudovala dekleta, ki si upajo. Pa naj bo to v modnem ali življenskem smislu. Oboževala sem ljudi, ki so sledili svojim sanjam in bili nekoliko samosvoji, večini čudaški. Občudovanje je z menoj odraščalo, sem ga pa vedno nekoliko utišala zaradi strahu pred ˝zlobnimi jeziki˝. Kar nekaj let sem se skrivala, želela sem biti neopažena, pa mi nikakor ni uspelo.

Mi lahko verjameš, ko ti povem, da sem svoj blog prvi dve leti skrivala in da me je že vsaka pohvala spravila v zadrego v kateri sem le iskala način, kako bi v čim krajšem času temo pogovora napeljala drugam?

Danes se svojim dejanjem z veseljem nasmejim. Bilo je potrebno kar nekaj dela in še dan danes se soočam s trenutki nizke samozavesti. Sem pa ob delu na sebi odkrila svojo moč, ki mi dovoljuje, da se izražam. Ne le skozi svoje zapise v katerih želim pomagati in povrniti moč tudi vam, ampak tudi skozi svoj način oblačenja in celotno vizualno podobo. Sprejela sem dejstvo, da kljub gostoti mojih las in nasvetov bližnjih, kako naj te negujem in poudarjam, sama raje gravitiram h krajši prinčeski, ki poudari moj obraz. Sprejela sem dejstvo, da obožujem modo in svet lepote, ne glede na to, kako plehko se lahko to komu zdi.

Moja transformacija se je začela s sprejemanjem. Sprejela sem svojo postavo, ki je v tem trenutku precej daleč od tipične manekenske, kot je včasih bila. Sprejela sem dejstvo, da že ob obisku bližnjega trgovskega centra želim v svoj izgled vložiti nekaj truda. Sprejela sem dejstvo, da mi več pomeni kvalitetna kot polna omara. Sprejela sem dejstvo, da mi več pomeni dobro počutje in izgled kot  t.i. vsakodnevno kofetkanje.

Pred kratkim sem na svojih Instagram zgodbah (story) delila, kako sem se po več letnem kopičenju oblačil in kozmetike odločila svojo zbirko zmanjšati. Večinski delež sem podarila, nekaj kosov prodajam, nekatere pa sem preprosto pospravila, saj je v njih preveč sentimentalne ali drugačne vrednosti, sem pa prepričana, da bom tudi tiste, v kolikor jih v prihodnosti nase ne bom nadela, oddala.

Vendar, zakaj? Kaj pa ni za naš, nežnješi spol splošno znano, da rade kopičimo oblačila in da preprosto nikoli nimamo kaj obleči!? Še ena zmota. Ob vsem tem sem spoznala, da sem v svojem življenju občutila lahkotnost. Brskanje po omari pred odhodom je zame preteklost. Zaradi manjše izbire vedno vem, po čem želim poseči in zaradi izbire kvalitete pred kvantiteto vem, da vsak kos z menoj sodeluje – strahu pred t.i. ˝muffin top-om˝ zares več nimam.

Četudi je moja garderoba v tem trenutku veliko bolj barvna, kot včasih, sem spoznala, da mit o elegantnem izgledu z osnovno barvno lestvico (črna, bela, siva, nude) zares ne drži. Že ob prvem obisku Barbare Repinšek in občudovanju njene dolge obleke s katere so kar kričale rdeče vrtnice sem spoznala, da lahko klasični izgled barve le poživijo in dodajo tisto mladostno noto iz revij.

Spoznala sem, da lahko še najbolj dekliški izgled popestrim z nekaj dodatki in da za tisto piko na i ne potrebujem rdeče šminke, vendar le kos, okoli katerega zgradim celoten izgled.

Če bi mi te slike pokazali leto nazaj se ne bi prepoznala. Najverjetneje bi prestrašeno občudovala to divjo, pogumno žensko, nikoli pa si ne bi mislila, da bom to jaz. Kratka, rožnata frizura, rumeno ˝cupcake˝ (ja, to ime sem mu sama nadela, saj sem se v njem zares počutila kot kolaček) krilo in majička z odprtimi rameni. ˝Preveč punčkasto˝ bi najverjetneje rekla v obrambo. V sebi pa bi si nekako želela prav tega. Želela bi si znati sprejeti vse aspekte sebe. Seksi ženska, ki brez strahu nosi rdečo šminko, ˝usnjeno˝ krilo in lakasto torbico ob sončnem dnevu, ženstven kolaček (cupcake), ki svojo dekliško podobo razbije s kratko frizuro počesano nazaj in uporniško dušo, ki se še vedno rada sprehaja med grafiti in v temačni podobi pokaže, da so tudi močne ženske čudovite.

Vse to in še več. Sprejemam se v celoti. In četudi bi si kdaj mislila, da so dnevi moje dekliške razigranosti mimo jih sedaj sprejemam. Z užitkom se sprehajam po Mariboru, sladka kot kolaček, brez da bi v vsakem odsevu v trgovini opazovala svojo podobo in v strahu štela vse poglede katere prejemam. Danes te poglede obožujem. V vsakem nasmehu neznanca/ke vidim radost in odsev v izložbi mi služi bolj za občudovanje, kot kritiziranje same sebe.

Sprejela sem svojo ženstvenost, katera pa mislim da ob kratki frizurici še toliko bolj zasije. Nimam več potrebe zakrivanja svoje podobe pod goro las. Tudi barv se več ne bojim. Ne bojim se več izstopati in eleganten videz ne asociiram več zgolj z nevtralno paleto oblačil. Moji energiji sem prepustila prosto pot in končno sem se dovolj sprostila, da svoje misli in počutje izražam tudi skozi to kar nosim. Naučila sem se spoštovati obleke in spoznala sem, kako lahko urejen videz popolnoma transformira moje počutje. Sonček, kakor me večina opiše, se tako kaže tudi v moji podobi. Mojo možatost, katero naj bi kratka frizura prinesla, pa še kar iščem ;).

Top: Tally Waijl
Krilo: Barbara Repišek
(041 584 618)
Superge: Princess
Frizura: Frizerstvo Fat Cat
(040 729 000)
(transformacijo si lahko ogledaš tukaj: http://goo.gl/iXXHNd )

2 Comments

  • Zgledaš resnično fantastično! Vse pohvale! In ja, kratki lasje te pomladijo, te naredijo bolj fatalno in sexi. 🙂

    • Hvala ❤ 100x hvala! ❤

Leave a Reply