Moč.

Ob iskanju prave asociacije, ki bi pognala to objavo v svet mi je ta beseda neprestano skakala pred tipkovnico. Moč. Pa ne fizična, tista, bolj pomembna, mentalna moč.

Vse življenje sem s prikrito zavistjo, ki se je kazala kot subtilno sovraštvo prezirala pretirano samozavestne, skorajda arogantne posameznike. Priznam. Kljub temu, da sem na vzven delovala nasmejano, sem se v bližini takšnih oseb počutila manjvredno in posledično sem na osebi iskala napake, da bi vsaj sebi potrdila, da je ta aroganca neupravičena. Priznam.

Zakaj vam torej sedaj to govorim? Ker se vse v življenju spreminja. Na samozavestne ljudi v zadnjem času ne gledam več s sovražnimi očmi, na te sem nadela rožnata, ljubeča očala in v tem trenutku takšne ljudi ljubim. Seveda, pa vam kot  v vsakem zapisu polagam na srce, da se je sprememba zgodila v meni, ne v moji okolici.

Ko sem spoznala svojo moč, svojo lepoto in svoj čas posvetila raziskovanju sebe in ne le slepemu primerjanju, v katerem se človeštvo tako rado izgubi, sem se zaljubila v njihovo samozavest. Njihova karizma me očara vedno znova in namesto skrivanja v kotu in prepuščanja žarometov tistim, ki si jih tako ponosno privzamejo, si jih danes z njimi delim.

Ne vidim več smisla v tekmovanju in poniževanju takšnih oseb. Spoštujem jih in se od njih učim. Zares, takšni ljudje so moji največji učitelji. Kot dekle, ki je v svojih 22-ih letih dalo v življenju kar precej skozi, lahko svojo rast kreditiram prav takšnim posameznikom. Posameznikom, ki so sebe postavljali na prvo mesto, ki so se zavedali svoje vrednosti in ki so namesto prikrivanja svojih ˝napak˝ in ˝pomanjkljivosti˝ fokus raje usmerili v poveličevanje svoje lepote, svoje dobrote in dobrih lastnosti. Posameznikom, ki so bili inteligentno arogantni.

Sicer vem, da je še zgodnja ura in zares vam nočem povzročiti sladkorne že na vse zgodaj zjutraj, bi pa vseeno rada delila zgodbo iz mojega zasebnega življenja, najino zgodbo. Ko sem Matjaža prvič spoznala je bilo to bitje v mojih očeh eno najbolj arogantnih, sebičnih in samo vase zagledanih osebkov, kar sem jih kdaj spoznala. Ni minila sekunda, da me ne bi spomnil na svoje popolno telo, ki je po njegovih besedah tvegalo ˝leta predanosti in odrekanj˝ in na svojo briliantno inteligentnost, ki je tako nezmotljiva, da bi lahko brez skrbi porušila vse Einsteinove teorije. ˝Kakšen idiot! pa a še ni slišal, da se dobro blago samo hvali!? Kaj zares more poudarjat koliko dela je šlo v to, da je takšen kot je in kaj zares ne more mimo ogledala brez da si ponudi vsaj 10 pohval!? Kaj sploh delam s to osebo!? Obožujem ponižnost in skromnost, ta pa je res popolno nasprotje!˝

Danes, ko pišem ta zapis se tem izjavam nasmehnem. To so zares bile izjave, ki so se pletle po moji glavi in kar dolgo sem potrebovala, da sem dojela, da se za njimi skriva mala Sandrica, ki si želi moči, samozavesti in brezskrbne samohvale, kot jo premore oseba ob njej. Minili so dnevi, tedni in meseci in Matjaž se ni spremenil. Vsako ogledalo mu je predstavljalo trenutek le zanj, trenutek v katerem se lahko pohvali in spogleduje sam s seboj. Vsaka hoja po promenadi z njim je izgledala kot hoja ˝drag queena˝ po pisti, kjer sem jaz le opazovala okolico in se pomaknila kak meter stran, da se te ˝neumnosti˝ ne bi nalezla.

Danes, sem si smešna. Obožujem to ˝zame nekoč arogantno˝ bitje. Spoznala sem tudi svojo moč in četudi bi me mnogi dan danes morda označili za arogantno, sama vem, da delujem z inteligenco. Vsaka moja misel, vsako moje dejanje je potrebovalo čas za razvoj in danes ga z veseljem razkazujem. Zavedam se svojih pozitivnih lastnosti in svoj čas namesto v skrivanje nepravilnosti in tistih negativnih lastnosti raje vložim v izpopolnjevanje mojih najboljših lastnosti, ki so zares predolgo čakale na razkritje. Tako preprosto, vendar vseeno večini tako neočitno.

Začelo se je s smehom. Z izrekanjem stavkov, katerim sama v tistem trenutku nisem verjela. Začelo se je torej z afirmacijami, ki pa so v moji glavi zvenele kot prisiljena aroganca zato da utišam tisto nadležno, glasno bitje ob meni. Nadaljevalo se je s spoznavanjem same sebe in sprejemanjem vsakega koščka telesa in vsakega kotička mojih misli. Začelo se je s sprejemanjem svojih ˝nepravilnosti˝ in s priznanjem, da se tudi jaz motim. In danes? Danes živim svoje življenje. Danes ljubim svoje telo in moji zapisi mi predstavljajo neponovljive, inovativne misli, katere na trenutke še sama ne morem verjeti, da so nastali pod rokami 22-letnice.

Sicer s prisilo in samodisciplino, sem pa končno tu. Ne znam prešteti dni in noči, katere sem preživela ob svojem telefonu in nevoščljivo strmela v sliko svoje ˝konkurence˝, opazovala sem vsako kretnjo in želela sem si posnemati vsak njen korak. ˝Morda bom pa tudi jaz tako postala uspešna. Ona je dokazala, da se da. Če ji sledim, bom lahko slavo in uspeh dosegla tudi jaz. Morda, morda bom tudi jaz ljubljena.˝

Tako je, spoznala sem, da se moj celotni kompleks vrti okoli strahu pred neuspehom, pred zavračanjem in pred mislijo, da nisem ljubljena. Danes vem, da prav takšna kot sem blestim. Da so moja dejanja in izgled daleč od tistega, ki se drži ustaljene poti po kateri je hodilo že toliko mojih predhodnic in ki vkoreninjeno vodi do uspeha. Danes spoštujem te ženske, klanjam se njihovi samozavesti in moči. Danes utiram svojo pot in z inteligentno arogantnostjo utiram svojo. Danes se ljubim.

Jakna: Pull´n´Bear
Tunika: Type Right Err
Hlače: Zara
Superge: Princess
Ogrlica: Stradivarius