Priznam, da do še kako sekundo nazaj nisem imela pojma o čem bom pisala. V mojem stilu torej delim popolnoma spontant zapis. Z vami bom delila svoje današnje, nedeljsko, nekoliko leno razmišljanje.

Pred kratkim sem se odločila za spremembo. Nives je mojstrica transformacij in zato sem vedela, da sem v dobrih rokah. Začelo se je z idejo, ki se je rodila že v Hurghadi (Posnetke s potovanje in mojo izkušnjo si lahko ogledaš tukaj.). Nadaljevalo z zbiranjem poguma v Sloveniji in realiziralo v rokah Nives, v Mariboru.

V tistem trenutku se pa zares nisem zavedala kaj vse bo taka, na videz povsem površinska, sprememba prinesla. Od dneva pod škrajami se je moje življenje zasukalo popolnoma v novo smer. Odkrila sem svojo moč in sprejela (v moji glavi bolj ˝sprijaznila˝) sem se s svojo divjo naravo.

Sprejela sem dejstvo, da s svojim izgledom sedaj sporočam svetu nekaj drugega. Ne spadam več v kalup tipične lepotne ali modne blogerke. Nekatera podjetja me več ne vidijo v svoji viziji in nekaterih si jaz več ne želim v svojem delu. Začela sem s prekinitvijo nekaterih dolgoletnih sodelovanj. Ta preprosto niso bila več v skladu s tem, kar želim predstavljati in v kar bi jaz verjela. Nadaljevalo se je z iskanjem zame bolj primernih načinov dela in odprla so se nova vrata.

Četudi blogerke in vlogerke ne malokrat rade poudarjamo, da je pot do uspeha v tem, da si, to kar zares si, sama priznam, da sem se te miselnosti zelo težko privadila. Kot sem povedala v prejšnjih objavah sem ne malokrat sledila množici in zatirala sebe. Živela sem neko ustaljeno, zame precej dolgočasno, blogersko življenje.

Nova fizura pa je odprla nova vrata. Zavedla sem se, kaj želim sporočiti svetu in ponovno sem obudila svojo ljubezen do ustvarjanja. Začelo se je s pogostejšimi Youtube videji, nadeljevalo z objavami in nekaj dni nazaj se je rodila ideja o popolnoma novem projektu, pri katerem se bom lahko popolnoma prepustila svoji kreativnosti.

Sama zase sem vedno rada rekla, da sem duhovita in tudi sarkazem je v mojem svetu zelo zaželen. Ideja, ki se mi je porodila je sicer nekaj, o čemer sem tudi že dlje razmišljala, vendar nikoli zares nisem vedela kako jo realizirati. Seveda, pa življenje zelo rado poskrbi, da si slej ko prej soočen s svojo lenobo in tako mi je v življenje dalo Matjaža ki, verjeli ali ne, ima vse kompetence, znanje in sposobnosti, da mi pomaga uresničiti mojo idejo. In tako sem bila postavljena pred dejstvo. Je za nerezalizacijo zares krivo neznanje ali moja lenoba?

Nekaj časa sem vseeno tarnala nad pomanjkanjem financ in idej, sem se pa v zadnjem tednu odločila in končno začela realizirati svojo idejo. Seveda, ne bi bilo zanimivo, če bi vam že danes vse izdala, s ponosom pa lahko povem, da boste moje delo lahko kaj kmalu videle v prihodnih modnih objavah.

No, pa da ne bo ta objava le nek velik teaser, naj še malo spregovorim o novem poglavju. V zadnjem času sem bila soočena s kar hudo tematiko v družini. Sicer ne morem verjeti da o tem pišem, vendar mislim, da je za zagovornico iskrenih objav to edino prav. Soočena sem bila z razhodom staršev. Četudi mislim, da tega v mojih objavah ni bilo moč zaznati sem se odločila to sedaj razkriti. Vem tudi, da za večino to ni neka tabu tema, zame je. O razlogu še nisem pripravljena govoriti, saj je veliko globlji kot se lahko zdi in precej občutljiv, še posebej za našo malo Slovenijo, obenem pa tudi ne mislim, da je razpravljanje o tem v moji domeni in zato bom raje zapisala, kako je celota vplivala name.

Kot večina otrok sem v sekundi, ko sem prejela novico želela zadevo popraviti. Kot v filmu dvojčic, ki sta se spoznali v kampu in ponovno združili starša (naslova se žal ne spomnim) sem tudi jaz imela v glavi 101 scenarij kako bi ju zopet povezala. Ponudila sem jima udeležbo na delavnici Postavitve družine, predlagala sem jima knjige, z njima bila redno v komunikaciji, pa nič ni delovalo. Četudi je bila celota zame precej boleča pa sem kmalu prišla do spoznanja.

Naredila sem vse, kar je v moji moči. Zavedla sem se, da s svojo navidezno pomočjo starša podcenjujem (ter njuno zmožnost odločanja) in tako sem se odločila narediti nekaj, za kar bi večina trdila, da je napačen korak – zame ni. Umaknila sem se. Staršema sem dovolila sprejeti svoja dejanja in posledice, še vedno sem jima izkazovala ljubezen sem pa svojo vlogo v celoti zradirala. Sicer je bilo na trenutke precej težko, saj sem kot otrok bika in raka vedno bila en korak pred njima in vedela vse rešitve za njune težavice, sem se pa vseeno umaknila. Kot bi rekel Matjaž (preden bi vam poskušal prodati svojo knjigo) odločila sem se zase. Odločila sem se, da ne bom dovolila njunim problemom prevzeti mojo pozornost in nadaljevala sem s svojim življenjem.

Zavedam se, da sem sama imela to srečo, da sem se s tem srečala v poznejših letih, si pa vseeno želim povedati vsem, ki greste (ali ste šli) skozi kaj takega, nekaj besed. Ti nisi kriv/a za dejanja svojih staršev. Ti si njun otrok in ne ona tvoja. Vsak deluje tako, kot v danem trenutku najboljše zna. Starša te imata ne glede na vse rada in si želita, da zares zaživiš svoje življenje. Starša si te želita videti srečnega/o. Starša želita občutiti tvojo srečo. Največ, kar lahko narediš za svoja starša je, da živiš svoje življenje. Ne skrbi, sta dovolj odrasla in pametna, da bosta sama razrešila kar imata za razrešit. Rada te imam.

No, pa naj se vrnem k prvotnem zapisu, to pa naj služi le kot nek (zame) nujno potrebno zapisan ˝intermezzo˝. Zgodile so se spremembe, odprlo se je novo poglavje v katerem vsak trenutek odkrivam nekaj novega. Kot naprimer dejstvo, da v rozi barvi zares ne izgledam preveč punčkasto in da tudi pentljica okoli vratu deluje popolnoma nagajivo in ne le kot tista, ki spominja na dekleta iz vrtca. Ja, to je bilo moje staro, omejujoče prepričanje. Prepričevala sem se, da barve zares niso zame in rožnati odtenki so se mi zamerili že dolgo nazaj, ko sem že v stoto slišala komentar, kako ˝kjut˝ sem. Kdo bi si mislil, da vam to pišem, po tem ko ste priča sliki z rožnatimi lasmi, bluzico pa še petkami. Ja, to pa je moč, ki ti jo lahko da le vrhunska oblikovalka. Barbara me je popolnoma navdušila. Ko mi je sprva sporočila, da si je za barvo zamislila to na sliki, me je zvilo v trebuhu in bala sem se dne, ko bom stopila k njej in preizkusila kos. Pa me je očarala. Uspelo ji je združiti ženstven odtenek z nagajivo, zapeljivo, prosojno svilo, obenem pa v ovratnik vplesti toliko možnosti za igranje. Od nedolžne pentlje, do najbolj trendi, visečih trakov, ki se popolnoma nežno dotikajo hrbta. Možnosti za nošenje take bluzice je res ogromno, za enkrat pa sem se z vami odločila deliti enega. Tistega, katerega sem sama imela v mislih od prvega stika s kosom. Športno/elegantne hlače z visokim pasom in ubijalsko visoke pete. Jaz sem se zaljubila, kaj pa ti?

Bluza: Barbara Repinšek
(041 584 618)
Bralette: H&M
Hlače: H&M
Petke: Menburn
Frizura: Frizerstvo Fat Cat
(040 729 000)
(transformacijo si lahko ogledaš tukaj: http://goo.gl/iXXHNd )