• August 13, 2017

Ne čakaj na g. Pravega – ne obstaja!

˝Vidva sta pa lahko res srečna, da sta se našla. Zares redko še najdeš fanta, od katerega se lahko tako učiš in delaš na sebi.˝

Stavek, katerega sem pred kratkim slišala in povod za to objavo. Že celo jutro mi ta izjava ne da miru in mislim, da lahko s pozicije te ˝srečnice˝ spregovorim in hkrati delim svoja spoznanja, ki segajo veliko dlje kot pa od najinega začetka in (upam da) osvetlim drugačno razmišljanje.

Seveda sem srečna. Ob sebi imam inteligentno, privlačno in zabavno bitje. Presrečna sem. To pa ne pomeni, da je moja zveza ali oseba ob meni karkoli boljša ali slabša od bilokatere druge osebe. Življenje zares ni tekmovanje. Verjamem, da si tudi ti (lahko) prav tako (ali še bolj) srečna kot jaz – sama ali v zvezi (če se srečo sploh lahko izmeri).

Naj vam najprej nekoliko predstavim naju. Popolnoma vsakdanji par, ki se srečuje tako z nestrinjanji, kot prepiri in vsakdanjimi problemi. Prepiri so v najinem vsakdanu (skorajda) stalnica in prav tako kot vi se tudi midva srečujeva s finančnimi težavami in mojim PMS-om. Tudi jaz moram prenašati moški ego in tudi on mora prenašati mojo neodločnost. Sva popolnoma vsakdanja.

Zakaj torej takšen komentar? Iz mojih izkušenj takšni komentarji prihajajo od osebe, ki v svojem življenju ali s svojim parterstvom niso zadovoljni. Preden pa me tvoj obrambni mehanizem začne napadati naj pojasnim.

Vsi, prav vsi na tem svetu imamo neko možnost za razvoj. Skorajda vsi imamo dostop do interneta in članarina za knjižnjice tudi ni tako draga. Vsi si lahko vzamemo čas in pregledamo kje, kdo in kdaj nudi brezplačne seminarje in prav vsi si lahko prilagodimo čas tako, da se jih udeležimo.

Vendar to ni to, o čemer sem želela spregovoriti, čeprav mislim, da je že prav, da sem to dejstvo izpostavila.

O čemer želim govoriti je o dejstvu da ˝moj˝ Matjaž ni prav nič drugačen od sosedinega Franca. Matjaž ne stoji za mojim hrbtom in me biča in prepričuje naj delam na sebi. Daleč od tega.

Moja osebna rast (tako kot njegova) se je začela že dolgo preden sva sploh vedela en za drugega. Sicer z njegovega stališča ne morem govoriti, saj je kar velik del njegove zgodbe zapisan v njegovi knjigi, sploh pa lahko z njegove pozicije govori le on sam, vas pa lahko napotim k njegovi knjigi. Govorim lahko le o svoji zgodbi. Sama sem z delom na sebi začela že v svoji puberteti – no, to sem si mislila še ne dolgo nazaj. Dejanski začetki segajo že v moje otroštvo, v moji radovednosti in v moji razigrani naravi. V moji puberteti se je vse skupaj le začelo čutiti kot delo. Imela sem 15-let, ko me je s police poklicala knjiga ˝Menih, ki je prodal svojega Ferrarija˝ in to štejem kot moj nek začetek. Moja radovedna narava si je želela vedeti več, saj je bil koncept predstavljen v knjigi zame nekaj povsem novega. Pa so sledile ure za knjigami in preživetimi ob poslušanju seminarjev, vse do študija filozofije, kjer sem spoznala, da nič zares ne vem. Ob študiju sem spoznala nov del sebe (vsi, ki o študiju razmišljate – zavedajte se, da je študij filozofije zares drugačen od vaših pričakovanj) in prevzela sem neka prepričanja in dvom. Težko me je bilo v karkoli prepričati in zasovražila sem ljudi, ki ˝gredo s tokom˝. Verjela sem v življenje z načrtom in zemljevidom in mislila sem, da imam vedno prav, saj sem vsako svoje prepričanje znala argumentirati in znala sem porušiti še tako močno mnenje drugega, ki ni blo v skladu z mojim.

Pa je prišlo poletje, nakup stanovanja in samota. Življenje me je zabilo. Srečala sem se s temo in z nesmislom. Vsa moja prepričanja, vse moje veselje in volja do življenja so izginili. Srečala sem se sama s seboj. Zavedela sem se, da sem veliko več, kot študentka, blogerka, hči in sestra. Zavedela sem se, da sem veliko več kot Aleksandra. Pa se je ponovno začelo delo na sebi, tokrat sem lahko izpod let študija odkrila tudi tisto radovedno in razigrano najstnico. Razkrila sem sebe. Knjige sem požirala kot po tekočem traku in vsako sekundo prostega časa sem izkoristila za delo na sebi.

In tukaj sta se najini poti križali. Spoznala sem Matjaža. Četudi mi je ob prvem stiku to bitje delovalo kot najbolj vase zagledano in nadležno, me je nekaj klicalo k njemu in v njem sem videla potencial, za katerega še sam ni vedel, da ga ima.

Vztrajala sem, in še vedno vztrajam. Tako kot on vztraja z mano.

Najina zveza ni nič posebnega. Sva dva individuuma, ki sta se ob pravem času srečala na pravem mestu. Verjamem, da bi se lahko enkao naučilo od sosedinega Franca, kot od ˝mojega˝ Matjaža. ˝Ni res! Saj pa je Matjaž tako pameten in verjamem, da se lahko iz njegovega znanja ogromno naučiš!˝  Res je, prav tako pa bi se lahko naučila ogromno od Franca. Ne malokrat se med najini pogovori spomniva prejšnjih zvez in v tem trenutku priznam, da sama na večino nisem bila pripravljena.

Imela sem preveč ˝fiksno˝ in omejeno razmišljanje in raje kot da bi na partnerstvu delala sem se umaknila in se z ˝izzivom˝ srečala v naslednji. Leto ali dve nazaj bi bil moj odgovor drugačen. Mislila bi, da oseba ob meni ni tista prava in da ob njej jaz ne morem cveteti in rasti. Huh, kako zmotno prepričanje.

Naj vam povem, NOBENA oseba ni napačna oseba in NOBENA oseba ni prava. Preprosto je. Kako jo vi dojemate je odvisno od vas samih. Verjemite mi, da se od Matjaža ne bi prav nič naučila, če ne bi bila na to pripravljena in obratno, če bi oba igrala vlogo, katero sva ob najinem prvem srečanju, danes najverjetneje sploh ne bi bilo več Matjaža in Aleksandre. Nekdo se je moral spremeniti.

Pri nama sem bila to jaz. Ob začetkih so se pojavili moji stari vzorci, v katerih moraš fanta zadovoljiti, se mu prilagoditi in razumeti. Iz prejšnjih zvez sem s seboj pripeljala popolno ponižnost in za voljo zveze sem bila pripravljena (po)trpeti marsikaj. In tudi sem. Minile so prejokane noči in osamljeni dnevi vse dokler nisem doživela spoznanja, za katerega bom Matjaževem arogantnem obnašanju vedno hvaležna. Zavedela sem se, da sem se izgubila v zvezi. Da sem še nekaj mesecev nazaj bila popolnoma drugačna in predvsem, srečna. Zavedela sem se, da je moje življenje veliko več kot čakanje na klic in srečanje s fantom. Žal mi je, da nimam več shranjenega sporočila, katerega je moj dragi v tistem trenutku prejel. Zahvalila sem se mu za bolečino, za prejokane noči in za občutek osamljenosti – pa ne iz nekega bolanega razloga ali želje po občutku krivde, ne! Dejansko sem mu bila za vse to neizmerno hvaležna. Hvaležna sem mu bila, saj sem se zaradi tega zavedla svoje vrednosti in predvsem, sebe. Zavedla sem se česa v življenju nočem in česa ne potrebujem. Sprejela sem se in spremenila. Ozavestila stare vzorce in si ustvarila nove.

Zakaj vam torej sedaj to govorim? Ker najina rast ni pogojena z drugo osebo. Moja rast ni pogojena z Matjažem in njegova ne z mano. Sva individuuma. Tisti večer ob joku v kadi za ta jok ni bil ˝kriv˝ Matjaž. Rušila so se moja prepričanja in gradila se je nova jaz. V bistvu ˝krivca˝ nikoli zares ni. Ste le vi. Če mislite, da za vašo rast potrebujete osebo, ki vas bo k temu spodbujala in silila se mi smilite. Edina oseba, ki jo potrebujete ste vi. Z mojim trenutnim razmišljanjem vem, da bi že moja prva zveza lahko bila popolnoma uspešna, če bi si to želala in na tem bila pripravljena gradit.

Vendar to ni bistvo ne objave. (V bistvu..kaj sploh je bistvo te objave!?)

Kar sem vam želala v tej objavi sporočiti je, da ne čakajte na osebo, ki naj bi vas h rasti spodbujala in silila. Ne boste je našli zunaj sebe, vi ste ta oseba. Dokler se sami ne boste pripravljeni soočiti s seboj in s svojo trmo bo vsaka oseba ˝napačna˝ oseba.

Sama se v tem trenutku zavedam da z ali brez Matjaža v mojem življenju živim srečno. Ne potrebujem moškega, ki bi me dopolnjeval ali osrečeval, saj sem to vlogo vzela nazaj k sebi. Sploh pa, mislite, da bi z Matjažem sploh še bila skupaj, če ne bi bila oba pripravljena na rast, sprejemanje in razumevanje? Mislite, da bi sploh kdaj začela?

Raje, kot da čakaš na fanta, ob katerem boš delala na sebi in se izpopolnjevala, postani dekle, ob katerem bo lahko fant rasel. Raje, kot da čakaš na g. Pravega, postani ga.Prava.

Majica: Stradivarius
Hlače: H&M
Natikači: Princess
Očala: Stradivarius

P.S. Današnja objava je zares bila inspiracija v momentu – četudi sem se tokrat želela dotakniti nekega drugega, zelo pogostega, komentarja me je danes ta poklical in mogla sem deliti svoje mnenje in občutke z vami.

2 Comments

  • Super objava in čudovita ti :). Sploh tvoja koža zgleda res super, koža se ti je res zelo popravila 🙂 <3

    Lahko prosim zaupaš kaj ti je tako zelo pomagalo lepo prosim… saj vem da si že omenila, da boš ampak prosim ne nas pustiti v negotovosti :). Sploh nimaš več mozoljev, pa tudi brazgotine aken se sploh ne vidijo več.

    Prosim in hvala, lepo bodi 🙂

    • Zdravo! Hvala!

      Hehe seveda, 2 videa sta mislim da že na Youtubu, zagotovo bom pa o tem še spregovorila 🙂

      Enako :*

Leave a Reply