• August 27, 2017

In vino veritas

Pozna noč in prekratek spanec. Stavek, s katerim lahko opišem trenutno počutje.

Ne malokrat se spomnim svojega življenja kako leto in pol nazaj in tudi včerajšnji večer me je popeljal nazaj. Naj pojasnim; včeraj sva si z Matjažem privoščila nekaj kozarčkov vina ob prijetni družbi in pogovoru in moje misli so večkrat zajadrale v življenje v študentskem domu. Ker presenečenja nad spremembo ne morem skriti, sem se ga odločila deliti – upam, da lahko s to objavo povzročim vsaj mali premislek pred naslednjim študentskim popivanjem, konec koncev se oktober že hitro bliža in dvomim, da bo ministrstvo za zdravje naše novopečene študent(k)e dobro pripravilo na to, kar jih čaka.

Zadnji letnik dodiplomskega študija je bil zame nor, no, tako se mi zdi, iz vseh zgodbic, katere sem slišala, priznam, da mi pri kar nekaj dogodkih spomin zataji. Alkohol je tekel v potokih tudi kakšna rastlinica se je občasno znašla na jedilniku in večeri so bili preživeti ob glasnih zvočnikih in divjih korakih. Mislim, da je ples v tistem času (poleg alkohola) bil moj pobeg. Moj trenutek v katerem sem si dovolila biti jaz. Kjer so popustile zavore in odpadle so maske. Nisem se več trudila biti to, kar je moja družba, prepustila sem se ritmu in se počutila eno z vsakim tonom. Da sem prišla do tega stanja pa sem potrebovala spodbudo, v večini primerov je bila v obliki alkohola, ki mi je zameglil um in me postavil v trenutek. Nisem razmišljala o posledicah, o jutrišnjem dnevu – vse kar je obstajalo je bilo sedaj.

Jutro PO je bila zgodba zase. Vsem precej poznan moralni maček me je tepel in bolelo je skorajda tako močno kot glavobol. Kilogrami so se kopičili in vse pokajene škatlice cigaretov so moja pljuča spremenila v pepelnik – posledično je že sam 10min sprehod zame predstavljal izziv. Dileme med toplo, prijetno posteljo in odstranjevanjem makeupa nisem poznala. Vedno je zmagalo prvo, kot tudi, v primeru, ko je tehtnica misel obisk predavanj z lahkoto odstranila iz obzorja.

Zanemarjala sem blog, na račun gore vegebabov bi si prodajalec lahko z mojim denarjem privoščil že kar konkreten dopust, pa tudi moje 8,6 povprečje iz prejšnjih let je padlo. Živela sem za žur. Živela sem t.i. študentsko življenje.

No, pa naj se vrnem na včerajšnji večer. Kot sem povedala sem včeraj po dolgem času prekinila svojo rutino spanja ob 22h, nase nadela obleko v kateri se noro dobro počutim in si privoščila nekaj kozarčkov sladkega refoška ob zvoku klepeta in poletnem vetriču.

Tokrat je bilo drugače. Tokrat sem bila jaz. Dobro leto in pol je od moje zadnje študentske zabave in delo na sebi mi danes dovoljuje, da občutek, katerega sem včasih doživela le pod vplivom opojnih sustanc in miganju z boki v ritmu najnovejših hitov, živim. Okus vina je drugačen in zavedam se, da ga ne potrebujem. V uživanju uživam. Smisel pitja zame ni več v pitju ampak v okušanju, v čutenju teksture in prijetnem pogovoru. V urah, ki minejo v trenutku. V dejstvu, da jutro PO zame ne predstavlja izziv ampak nasmeh na obrazu moje ljubezni in jutranji poljub (za tiste, ki se sprašujete, ja, zadah jutro PO zares ni prijeten, je pa ob pravi osebi to res najmanjši problem). Naučila sem se uživati v vsaki sekundi in videti lepoto v vsem – še posebej v sebi. Ne potrebujem več gore makeupa, da bi bila fantu v klubu všeč, pa ne zato, ker imam ob sebi bitje, ki me popolnoma sprejema, ampak ker sem sama postala to bitje. Ure, porabljene za urejanje so se tako spremenile v minute in nimam več potrebe po primerjanju s punco za sosednjo mizo, obratno, z veseljem jo pohvalim in poklonim prijeten nasmeh, in verjemite, da je takšno dejanje precej drugačno od tistega, kot imamo punce navado, popolnoma pjane, početi v čakanju v vrsti na toaleto. Takšno dejanje ostane s teboj. Takšno dejanje je lahko začetek prijateljstva.

Včerajšnji večer je bil eden tistih poletnih večerov, kateri bo z menoj zagotovo ostal še kar nekaj časa. Presmejani trenutki in vročico, katero sem občutila ob pogledu na njegovo roko, ki tako brezskrbno počiva na mojem stegnu. Vino ni še nikoli imelo tako dobrega okusa in na trenutke se je zazdelo, kot da se je čas ustavil.

In danes, ob razmišljanju o temi za objavo sem se odločila to deliti z vami. Četudi bi moje slike morale postati zares neko abstraktno delo, da bi lahko zaznali povezavo med zapisanim in videnim, sem si želela to deliti z vami. Želela sem opozoriti vse novopečene (pa tudi tiste, ki ste takega življenja že navajeni) študent(k)e na svoje spoznanje. Potrebovala sem manj kot leto dni, da sem spoznala, da sem to kar sem. Da glavobol po prekrokrani noči ni zame in da mi moje delo pomeni preveč, da bi ga nadomestila za divjo noč s kolegicami. Spoznala sem, da ne potrebujem litre alkohola za pogum, da ob polni ulici zaplešem v objemu in spoznala sem, da tudi alkohol ni škodljiv, v kolikor ga zaužiješ v zmernih količinah in ob tem zares začutiš. Občutila sem paleto novih okusov, medtem, ko sem še leto nazaj ob pretakanju vodke svoje borbončice sežigala. Spoznala sem kaj pomeni veselje v trenutku in začutila sem poletje. Ha, očitno je v vinu zares resnica – to vino je mene pripeljalo do moje.

4 Comments

  • Pozdravljena! Sem slučajno naletela na tvoj blog in lahko samo rečem W O W. Sem prebrala več kot polovico tvojih objav in sem navdušena! Všeč mi je tvoj stil, tvoj način razmišljanja, tvoja samozavest. Iz deklice si se prelevila v fatalno žensko! Bravo, si prava inspiracija. Hvala ti in nadaljuj s svojim poslanstvom. Lep pozdrav 🙂

    • Waw, hvala za ta komentar! Pomeni zares ogromno in vesela sem, da ti je všeč moj stil! Hvala tebi, veš da v nekomu prepoznaš zgolj to, kar imaš v sebi, tako da si vse to tudi ti 🙂 Hvala in lepo nedeljo želim :*

  • uf sem prebral, moram rečt, da bravo za tako odkrito deljenje svojih obcutij in do kam si že vse prišla! le tako naprej ;)!

    • Anže, najlepša hvala!

Leave a Reply