Pa je prišel, september.

Mesec, ki mi je leta nazaj oznanjal ponoven obisk učilnice, snidenje s sošolci in sošolkami, ponoven strah in trepet pred testom in muko ob vstajanju. Mesec, ki naznamuje konec poletja in mesec, ki v mojem življenju pomeni konec starega in začetek novega.

September je moj rojstnodnevni mesec in tako si vsako leto ob tem času vzamem nekaj minut zase in razmislim o lekcijah, ki so mi bile dane v zadnjem letu in spominih, ki bodo z menoj ostali še kar nekaj časa. Ob pogledu na šolarčke, ki z rumenimi rutkami prečkajo cesto se poskušam spomniti svojega prvega šolskega dne in dogodivščin, ki so temu sledile. Vsako leto mi pogled na preteklost odkrije nekaj novega in tudi letos ni bilo nič drugače. V tem hladnem jutru se ob požirku kave spominjam druženja, otroške razigranosti in predvsem, časa, ko je bila moja največja skrb urejen portfolio pri zgodovini.

V življenju se kar hitro lahko spozabimo in prepustimo toku in mislim, da sem se tudi sama večkrat ujela v trenutkih, ko nisem bila zares prisebna, delovala sem kot sem znala, kot mi je narekoval moj avto-pilot. V takih trenutkih, ko se leto za nekatere znova začne (zame se je novo leto vedno začelo z novim šolskim letom in silvestrovo je le bil dober izgovor za kozarček penine v krogu najdražjih) se rada ustavim, ocenim svoj napredek, zastavim nove cilje in začrtam svojo pot do njih. Kot ob prvem šolskem dnevu iz torbice vzamem planer in obkrožim najpomembnejše datume in s pisanimi nalepkami zadovoljim svojo otroško naravo.

Spominjam se hoje do šole ob pogovoru z bratom, kot tudi tistih, kjer je bil moja družba sedaj že pozabljen CD player. Spominjam se svoje razigranosti in pisanih majčk s potiskom, katere sem tako veselo nosila. Spominjam se pogovora s sošolkami in presmejanih ur angleščine in v trenutku se zavem, da želim to otroško razigranost popeljati tudi v odrasla leta.

Moj izgled je aspekt pri katerem si v zadnjem času dovolim največ eksperimentiranja. Želje o pisanih laseh iz otroških dni so tako resničnost in vsakodnevno se odločim v kakšno vlogo si želim stopiti tokrat. Kot deklica sem si vedno želela postati igralka in se ob preizkušanju nove garderobe vedno znova lahko prelevim v nekaj novega. Tokrat sem se postavilo v čas mladosti moje mame. Okrogli uhani, kratka frizura in obleka, ki kljub izredno mehkem in toplem materialu spominja na jeans je pred mojimi očmi narisala podobo moje mame, tisto podobo, kateri sem bila sama priča le na slikah. Na slikah, polnih nasmejanih obrazov in zadimljenih prostorov. Divji potiski in moški v pisanih srajčkah v moji glavi vedno opišejo obdobje pred mojim rojstvom.

Moda mi dovoljuje, da vedno znova odkrijem nove aspekte sebe in se poistovetim z nekim drugim časom. Dovoljuje mi, da se sprejmem v celoti in eksperimentiram. Da sem svobodna in da ne sprejemam nalepk družbe. Dovoljuje mi, da sama skreiram svojo podobo in četudi morda za nekoga deluje, kot da se še iščem, sama menim, da sem se v iskanju našla. Mislim, da se z vsako podobo nekoliko bolj najdem in da sem s svojim stilom kot kameleon, kateri brez strahu navdih najde v potisku debla ali peščenih odtenkih. V podobi, ki sem jo videla v odsevu izložb nisem videla mame, videla sem sebe, samozavestno žensko, ki živi svoje življenje in skozi svoj izgled izraža to, kar občuti. In ta občutek privoščim vsakemu.

Dovoli si stopiti korak stran od gruče, boditi ti in svoji kreativnosti daj prosto pot. Le eno življenje imaš, zakaj se v njem ne bi zabavala? Dovoli svetu, da postane tvoj oder in prevzemi vlogo glavne igralke.

Obleka: Shein (KLIK)
Sandali: Princess Shop
Torbica: Kleo Bijoux
Očala: Stradivarius
Uhani: H&M
Ura: Parfois