• October 25, 2017

Dala sem si jih povečat!?! Moja zgodba.

Tako je. Pred kratkim sem uresničila več-letno željo. 8-letno, kolikor pomnim.

Željo, ki je bila s strani okolice vedno kritizirana in željo, katero sem tudi sama kar nekaj časa zatirala. Zaradi tabuja, zaradi osebnega prepričanja, da sprejemanje sebe in razni popravki na svojem telesu ne gredo skupaj. Pa nisem več zdržala. Po več kot osmih letih sem končno stopila izven kalupa, zignorirala mnenje okolice in sledila sebi in svojemu srcu.

Povečala sem si ustnice.

Tema, ki je morda večini plehka, vendar ob enem tudi tema, ki je v mojem življenju že prava stalnica. Začelo se je z vstopom v srednjo šolo in spoznavanjem ličil. Večurno opazovanje v ogledalu, spoznavanje simetrije in razvijanje lastnega občutka za estetiko so v meni rodili željo po sicer ne veliko večjih, vendar polnejših ustnic. Vendar pa sem, na mojo srečo, s samim ˝popravkom˝ počakala. Zavedala sem se, da je tu odločitev nekoliko trajnejša kot tista pri kateri je v igri le vinsko rdeč ali nude odtenek.

Raziskovanje se je začelo. Spomnim se, da sem že pri svojih 15. letih idejo predstavila staršem in bratu, vendar me tej zares niso jemali resno in v očeh sem videla, da so zopet pomislili, da gre za kakšno najstniško muho.

Tudi sama sem ne malokrat na to pomislila in zato sem si, po svoji preverjeni tehniki, dala 2 letno testno obdobje. Naj pojasnim; pri vsaki, nekoliko večji odločitvi glede mojega izgleda si vedno postavim določeno časovno obdobje v katerem spremljam svojo željo. Za moj prvi tattoo sem za ta preizkus še kako hvaležna, saj bi v nasprotnem primeru še danes bila lastnica t.i. ˝tramp stamp-a˝ in verjemite mi, to zares ni stil po katerem želim biti poznana. Enako je bilo tudi s podaljšanjem las in zgodba se je ponovila pri ustnicah. Sama sem mnenja, da v kolikor je želja zares zelo močna bo v nas tudi čez 2 leti. 2 leti brez uresničene želje pa tudi nista nič v primerjavi s celim življenjem. 2 leti pred samo uresničitvijo želje si torej zadam datum, na katerega bom zadevo izpeljala in tako svojo temperamentno naravo umirim pred spontanim reagiranjem obenem pa skozi te dve leti opazujem, ali je želja sploh še prisotna. V kolikor ni se ponosno potrepljam po ramenu in se še enkrat zahvalim sama sebi za potrpežljivost in strpnim, zrelim razmišljanjem. V kolikor je, zadevo izpeljem.

No, pri ustnicah je bila zgodba drugačna. Minili sta dve leti. Želja je bila še vedno tam, še močnejša. Vendar je bil ob meni pritisk fanta, ki je v moji želji videl blodnjo in nizko samozavest in zavora staršev, ki so bili mnenja, da sem za kaj takšnega zagotovo premlada in da lahko taka zadeva počaka.

Pa sem si dala še eno 2 letno testno obdobje. 19. sem bila stara. Dovolj stara, da za povečavo ustnic ne potrebujem potrdila staršev in dovolj obupana, da nisem bila pripravljena na varčevanje denarja. Zopet se je začelo raziskovanje. O.K. Obstajajo različna polnila, trajna oz. permanentna in tista, ki se v večini primerov morajo dodajati vsakih nekaj mesecev, saj jih telo in encimi razgradijo. Ne vem kako je z vami, ampak 19. letni Aleksandri se je prva ideja zagotovo zdela boljša. Konec koncev si je 19. letna Aleksandra komaj privoščila večerjo s fantom, v kakšnem svetu bi si lahko privoščila polnilo za +250€ vsakih 6 mesecev!? Pa je naletela na problem. Prepovedana uporaba silikonov in preostalih trajnih polnil na slovenskem trgu. Prekleto!
Ampak nič za to, saj imam sorodstvo na balkanu in dan danes vsak ve, da se v južnih državah lahko vse to dobi, in to po polovični ceni! Vendar je tu zopet problem, predstaviti staršem idejo in orgaznizirati celoto. O.K. Mala mal´ca, sem si mislila. Usedla sem se s strašema in 1. v življenju svojo željo predstavila na resen, odrasel način. Mislim, da sta me tokrat 1. slišala in začutila, da to ni le neka najstniška muha. Zorganizirala sem se. Poiskala nočitev, pisala vsem, za katere sem prepričana, da so povečavo že dale ˝skozi˝ in pisala kar nekaj estetskim kirurgom za posvet in ceno.

Imela sem datum. Skorajda bi že imela polna usta. Pa sem naletela na forum. Na forum, na katerem so ženska delila svoje izkušnje. Izkušnje, ki so bolj spominjale na nočno moro kot realen svet. Zdravstvene težave, izmaličen izgled, nezmožnost korekture, bolečina, grudice, ˝račji˝/nenaraven izgled in še in še…bolj kot sem brala, večji je bil strah. Bolj kot se je bližal datum, bolj sem bila prepričana, da ta način ni zame. Zgodbe punc, ki si ustavijo trajno polnilo nato pa izgubijo vse kontakte osebe, ki jim je to opravila. Punce, ki si želijo korekture, vendar zaradi nenaravnega materiala te ne morejo doseči. Punce, katerih zdravje je bilo oškodovano zaradi ˝neumnosti˝ kot je nekaj privarčevanih €. Bolano! Jaz se tega ne grem!

Prekinila sem datum. Rešila sem sebe in svoje telo. Rešila sem se vnašanja popolnega tujka v svoje telo in se zahvalila sama sebi za še eno odločitev. Odločila sem se, da bom našla alternativo. Nekaj, kar je telesu naravnega, ne glede na ceno in ne glede na čas in potrpežljivost, ki bo od mene v tem primeru zahtevana. Raziskovanje se je ponovno začelo. Spoznala sem povečavo s hialuronsko kislino. Kislina, ki je telesu naravna obenem pa zavira propadanje hrustanca, pomaga pri celjenju ran, opeklin, kožnih razjed in je odlična kot vlažilno sredstvo. Pa sem spoznala kruto dejstvo. Zaradi same narave kisline se takšno polnilo tudi ekstremno hitro ˝razgradi˝ (no, ekstremno hitro glede na prejšnjo predstavljeno alternativo). Zopet sem pisala puncam in se v večini srečala s takšnimi, ki so se morale v ordinacijo vračati vsakih 4-6 mesecev. Sicer mi matematika nikoli ni šla preveč dobro, sem se pa zavedela, da je to min. 500€ letno le za ustnice!

Čeprav sem velika zagovornica vlaganja vase, v dobro počutje in zdravje že odkar pomnim je bil ta znesek za ubogo, 19. letno Aleksandro zagotovo prevelik. Študentka, novopečena blogerka in privržena športnica, ki vsak cent vlaga v snemalno ter športno opremo si takega ˝posega˝ (narekovaji, saj sama te storitve ne tretiram kot poseg) ne bi mogla privoščit. Pa sem sklenila pakt sama s sabo. Storitev bom opravila! Le ne še tako kmalu…Čakanje se je zopet začelo.

Minili sta še cca 2 leti in na sceno je prišla Kylie Jenner. Trend povečevanje ustnic je porasel in z večjim povpraševanjem sem v svoji okolici opazila razne punce, ki dejavnost promovirajo obenem pa so posrednice za zdravnice iz balkana, ki za dano storitev računajo veliko manj kot domači. Aja, pa a sem omenila, da so njihova polnila trajna?

Priznam, zopet me je zamikalo, da bi si vstavila trajno polnilo – konec koncev pa je od prvotne želje minilo že kar nekaj časa in prepričana sem, da je zdravstvo napredovalo.

Kako hvaležna sem, da me je v tistem trenutku strah pred mnenjem okolice zaustavil. Ja, kar nekaj let sem svojo željo zatirala zaradi mnenja okolice. Bala sem se, kaj bodo sosedi rekli, pa kolegice in sošolci, a bom fantu sploh še privlačna!? Zopet sem čakala…

8 let je minilo in četudi so (pre)polna usta v tem času postala trend, katerega sama (žal) ne razumem (A sem res edina, ki ji ogromne ustnice v stilu Kylie Jenner niso všeč?) sem sama nad svojo odločitvijo še vedno kolebala. V moji glavi sem imela vizijo. Želela sem si polnih ustnic obenem pa me je bilo strah račje podobe, ki jo v svoji bližini vedno pogosteje vidim. Groteskna podoba pri kateri so ustnice v centru pozornosti me je odbijala, obenem pa sem na svojem telefonu zbirala slike polnih, prisrčnih ustnic kakršne si tudi sama želim.

Pa sem se odločila. Določila sem datum. 19.10.2017, dan, ko sem uresničila svojo dolgoletno željo. Sicer sem pred samo storitvijo opravila še kratko polurno posvetovanje pri katerem sem dr. Onišaku zaupala svoje strahove, svoje pretekle izkušnje in strah pred (pre)hitrim razgrajanjem kisline (slednjega je v moje misli vsadila kolegica, ki je v zadnjem letu obiskala kar dva, sicer precej poznana in ugledna, zdravnika, ki pa sta pri svojem delu ne le pozabila na sam anestetik, ob katerima je njeno polnilo doseglo rok trajanja le cca 2 meseca!) zaradi mojih podivjanih encimov, ki so mi v preteklosti razgradili in zavrnili že barvo tattoo-ja na zapestju, še predstavljati si nisem mogla, kaj bi torej storili s snovjo, ki je telesu poznana. Dr. me je kar hitro pomiril in seznanil z dejstvom, da v svojem delu uporablja le najboljša polnila na trgu (Juvederm Volift, 1ml), ki v povprečju garantirajo min. 8 mesečno trajanje in bodo tako najverjetneje tudi mojim podivjanim encimom kos. 8 mesecev!? RESNO!? Pa to je ja več kot vse kar sem brala na netu. Ne le to, ker me je želel doktor zares pomiriti mi je pred storitvijo prikazal sliko gospe, ki je s hialuronsko kislino želela zakriti podočnjake in si povrniti zdrav, mladosten videz pred ter po samemu posegu. Seveda sem bila impresionirana, me je pa dejstvo, da je bila slika ˝po˝ ustvarjena 2 leti po posegu skorajda izstrelilo s stola. Doktorja sem vljudno prosila, če se nam lahko pridružita tudi Ana in Matjaž saj sem želala s posegom pričeti čim prej, me je pa še nekoliko zaustavil in prisluhnil mojim željam.

Že pred samim obiskom sem se glede lepotnega centra že kar dobro pozanimala in se za njih odločila prav zaradi naravnega videza, katerega ustvarijo na svojih strankah (Pssst! O tem se sicer ne govori, sem pa sama na večih dogodkih že spoznala stranke dr. Onišaka in v kolikor mi same ne bi pokazale slike pred posegom, bi živela v prepričanju da je ta mladostna, popolna podoba nekaj popolnoma naravnega!). Res si nisem želela tiste ˝račje podobe˝ in moj vzor lepote je še vedno Audrey Hepburn, ki pa zagotovo ni bila poznana po svojih ogromnih ustnicah. Vse kar sem si želela je nekoliko polnejših ustnic. Malenkost bolj simetričnih in še enkrat, polnejših.

Po letih preučevanja svojih ustnic sem te kar dobro poznala in obliko sem zares že vzljubila. Želela sem si ohraniti večjo, polnejšo in daljšo zgornje ustnico, obenem pa sem si želela uravnati nesimetričnost zgornje desne linije. Prišel je čas. Skorajda s solznimi očmi sreče, polna entuziazma, nabita z adrenalinom sem sedla na stol in postopek se je začel. Postopek, ki je bil zame tako rekoč popolnoma neboleč (je pa na tla skorajda položil Matjaža, ki je spremljal ubode igle) je bil zares hiter in v trenutku razkritja me je pustil brez besed. Ob pogledu v ogledalo so se mi zarosile oči in komaj sem še videla v ogledalo. Uresničena večletna želja. Moj strah je izgini. Doktor je opravil popolno delo. Kot da bi moja vizija pred mojimi očmi oživela. V tistem trenutku se je 8 let zdelo kot en teden in čakanje je bilo vredno. 8 letno iskanje doktorja, kateremu bi popolnoma zaupala, 8 letno raziskovanje in poučevanje na področju ustnic, 8 letno sanjarjenje, 8 letno nanašanje ličil v upanju po polnejšem izgledu ustnic…vse skupaj je v sekundi postalo vredno tistega trenutka! Doktorja bi skorajda objela – pa sem se zadržala.

Postopek je bil skorajda popolnoma neboleč, okrevanje, za katerega naj bi si standardno vzel vsaj 4 dni časa je bilo v mojem primeru neobstoječe in otekel videz me je spremljal le kako uro po vrnitvi v domač Maribor. In me je čakalo, seznanjenje domačih in bližnjih z mojo odločitvijo in prvi stiki.

Šok! Nihče ni nič opazil! Usta delujejo dejansko tako naravno, da skorajda nihče ni opazil razlike, no, vse dokler jim nisem pokazala slike pred samim postopkom. Dr. Onišak je poskrbel za nenormalno naraven videz in tako meni dal točno to kar sem potrebovala. Zadoščenje, ob enem pa naraven videz, ki je v harmoniji z mojimi potezami in mojim obrazom. Harmonija. To je to. To je beseda s katero bi lahko opisala izgled, ki ga je doktor ustvaril.

In ta izgled je razlog čemu je nastal ta zapis. Z vami sem si želela deliti svojo zgodbo in morda vsaj eno izmed vas navdahniti. Želela sem si delit svojo zgodbo, kako bi tudi jaz skorajda podlegla ˝prihranjenemu˝ denarju in si nase navleči goro potencialnih težav, kako sem se sama odločila slediti sebi in uresničiti svojo željo kljub kritikam družbe, ki so me od odločitve želele odvrniti in kako si to želim za vsako izmed vas. Ne razumite me narobe, ne spodbujam ˝napihovanja ustnic˝ zavoljo ˝napihovanja ustnic˝. Spodbujam pa mišljenje s svojo glavo, delanje tistega, kar vas osrečuje in kar vam dviga samozavest, ne glede na mnenje okolice. Spodbujam vlaganje vase, v svoj izgled kot tudi v svojo notranjost. Spodbujam in sem mnenja, da bi se vsak moral sprejeti točno takšen kot je, obenem pa se, v kolikor ima to željo, izpopolnil in nadgrajeval kolikor in kot si želi. Polnila, estetske posege in operacije sama ne sprejemam kot tabu ampak kot napredek. Kot darilo medicine, ki nam pomaga ohranjati iskrico v očeh. Res je, ˝zradirana˝ gubica nam ne bo prinesla sreče in denarja, tudi nova kremica nam ne bo, nam bo pa oboje prineslo občutek zadovoljstva, večjo samozavest in (če govorim iz svoje izkušnje) občutek samospoštovanja in sledenja sebi. Vse to pa zagotovo lahko doprinese k boljšemu počutju in lažjemu soočenju z dnevom.

Smo v dobi stresa, hitrega tempa in polnih urnikov. Zakaj bi se zavoljo družbe in ˝grdih pogledov˝ odrekli svojim željam. Jaz svoje polne ustnice s ponosom razkazujem.

Fotografije: Ana Sajovic

Na mojem Youtube kanalu sem pripravila tudi video s posnetki samega postopka, z vami sem pa delila tudi občutke MED samim postopkom. Ogledaš si ga lahko TUKAJ ter na blogu, pod zavihom Youtube.

P.S. Estetiki Nobilis se želim najlepše zahvalit, da sem lahko z njihovo pomočjo ustvarila to zgodbo (najdete jih lahko TUKAJ).


4 Comments

  • Onisak je res odlicen. Kot oseba in kot kirurg! Me veseli, da si po tolkih letih koncno nasla pravega in uresnicila svojo zeljo 🙂

    • Se strinjam! Sem prav kolegici včeraj rekla, da mi je že zato TOP, ker je človek, se zna pohecat itd. 🙂 Hvala, 100x hvala!

  • Ooo nice!! Ful dober rezultat, res izgleda čisto naravno. Čudovite ustnice. 😘 Jaz vsekakor mislim, da če se zaradi takega “posega” dobro oz boljše počutiš v svoji koži, zakaj pa ne? Živimo v obdobju, ko si to lahko privoščimo, zakaj si torej ne bi?! Sicer tiste skrajnosti, ko si popravijo vsak mali delček telesa, da bi izgledali popolno, na koncu pa so kot plastične lutke, ziher ne zagovarjam. Ampak kaj takega pa je meni enako kot, da si podaljšaš trepalnice, narediš tatu ali greš na japonsko metodo vrisovanja obrvi. 😉

    • Hvalaa! Ja, jaz sem tudi 100% navdušena in sedaj, teden po opravljeni storitvi se počutim, ko da so od vedno že te moje ustnice in od narave dane haha
      Se strinjam, ehh ja, tisto je druga zgodba, take osebe imajo mogoče drugje v svojem življenju pomanjkanje ali pa kak kompleks in tako rešujejo, je pa to potem tudi morala samega doktorja za moje pojme, da take osebe ne sprejema ampak jim svetuje mogoče kakega terapevta in dejansko na njih gleda kot na ljudi in ne na dobiček. Jaz vem da sem ˝samo˝ za to (malo) storitev imela pred začetkom posvet, kjer bi me lahko tudi doktor zavrnil v kolikor bi mislil, da nisem prava kandidatka in sem vesela, da sem šla k nekomu, ki je skrben in no, človek 😀 Se strinjam! Sicer je res, da nisem (še) bila ne na podaljševanju in ne na vrisovanju obrvi ampak si mislim, da je tudi občutek podoben, ja, haha OK, če je trajno je druga zadeva ampak za tisto pa zares nisem 🙂

Leave a Reply