A ti si pa vedno dobre volje!? Kako ti uspe? Veš, jaz bi tudi bila rada bila taka, pa ne morem ven iz dreka.

Ne, drage moje, jaz nisem vedno dobre volje, nihče ni. Verjemite mi, tudi jaz imam momente, ko se sesujem in momente, ko se moram odklopit od (online) sveta in poskrbeti zase. Četudi življenje osebe na spletu morda deluje popolno, mirno in izpopolnjeno naj vam povem, da ni vse zlato kar se sveti. Tudi ta posel je, posel. Seveda, če ga v to ne želiš spremeniti je precej lažje, če pa se vržeš v podjetniške vode pa lahko iz svoje izkušnje povem, da se boste na tej poti ne malokrat srečali z neprespanimi nočmi, dnevi, ko sta kava in energijski napitki vaši najboljši prijatelji in dnevi, ko se boste preprosto morale brcniti v rit same, ker nad vami ni šefa, ki bi to naredil za vas.

Za mano sta dva natrpana tedna in končno je prišel dan, ko si tudi sama lahko napolnim baterije. To je za moje pojme ključno pri ohranjanjo pozitive, motivacije in na sploh, mentalnega zdravja. Opazila sem, da se v (še posebej ženskem) poslovnem svetu na brezdelje gleda slabšalno. Miselnost 24/7 delavnika je prepravila možgane vseh izmed nas in ekspresni tempo našega vsakdana nas je pripeljal do tega, da se ob preprostem 15 minutnem popoldanskemu dremežu počutimo krive. Ne znamo več utišati misli in preprosto biti. Izklopiti elektronske naprave, pripraviti si kopel, natočiti kozarček vina in preprosto dihati.

Jaz sem si take trenutke zavestno prisvojila. V svoj vsakdan vključujem (vsaj) 10 minut miru. Deset miru, ko preprosto diham. Deset minut, ko prepustim telesu da me vodi. 10 minut, ko nisem punca, ne blogerka, ne hči, ne Youtuberka.  Deset minut zame. Teh nekaj minut me je v zadnjih dveh tednih reševalo. Med tekom od sestanka do sestanka, od enega konca Ljubljane do drugega sem si pred vstopom v pisarno vzela trenutek, zamižala in zadihala. Ne, ne ker bi imela tremo, daleč od tega. V sebe in svoje delo verjamem bolj, kot v karkoli in treme pred sestankom že kar nekaj časa nisem začutila. Vzamem si trenutek, da se vrnem k sebi, da začutim svoje telo in objamem svoje misli.

Vseeno pa si vsaj enkrat tedensko privoščim tudi dan zase. Kot je bilo mogoče razbrati, v zadnjih dveh tednih ta dan ni prišel na vrsto. Planerček je bil popolnoma popisan in če povem iskreno, sem v vsakem trenutku uživala. Obožujem svoje delo, nadgranjevanje naučenega, networking, ustvarjanje, snemanje,  in vse kar spada zraven in ne malokrat se morem sama sebe zaustavit, da me delo ne popolnoma prevzame. Ja, tudi to je past podjetništva. Četudi še tako obožujemo svoje delo lahko pride do izgorevanja. Ne malokrat se zgodi, da ni časa za kvaliteten obrok, kaj šele za spanec. In ko sama pri sebi pričenjam opažat, da moje telo začenja delovati na t.i. energy saving mode-u, se zaustavim, svoje ideje zapišem in si vzamem dan zase. Dan, ko si ne dovolim občutka krivde za poležavanje. Dan, ko odpade obosojanje same sebe, ko mail ostane neodprt in ko na Instagram ne kliknem zavoljo samooglaševanja ampak za firbec, da oči napašem in pokomentiram objave sledilk.

Ta dan je dan, ki mi pomaga, da se vrnem k sebi in se prepustim hvaležnosti. Včasih nedelja in drugič ponedeljek. V življenju podjetništva si sam svoj šef in posledično sam urejaš svoj urnik. Ne dolgo nazaj sva se s Tjašo (Deu) ob obisku Primarka pogovarjali kako hvaležni sva življenju, ker si lahko v ponedeljek popoldan spucava urnik in sedeva v avto. In res je, ko v svoje življenje vpelješ dejavnosti ki te osrečujejo, se nagrajuješ za svoj trud (pa naj bo to z novim parom čevljev ali tekom v naravi) in si vzameš čas zase, ti ne preostane drugega kot hvaležnost. Ko si urnik zapolniš z dejavnostmi, ki te osrečujejo ni več časa za primerjanja, za sledenja konkurenci (ki tako ali tako ne obstaja) ali za t.i. foušijo. Ni več potrebe po dokazovanju in dnevi brez obsojanja niso več muka ampak zaslužen počitek.

Mislim, da je v naši (ženski) naravi samokritika še toliko večja. Vedno stremimo h popolnosti in nikoli nam ni dovolj. Ko se srečamo same s seboj, prenehamo s primerjanjem, preživljanjem časa na družbenih omrežjih konkurence (ki to sploh ni, tako se ti lahko zdi le v tvoji glavi) in iskanja načinov, kako njo pokopati in sebe povzdigniti. Preprosto smo. Sebe sprejmemo. Sprejmemo napake, sprejmemo svoje slabo počutje kot tudi svojo moč. In tu, drage moje dame, je moj odgovor.

Ne, nisem vedno srečna. Sem se pa naučila prenehati z obsojevanjem slabih dni. Ko pridejo, ko moja samozavest pade, ko preprosto ne najdem razloga za hvaležnost, se za to ne obsojam. Vzamem si dan zase, se umaknem in prepustim razvajanju. In tako je teh slabih dni vedno manj.

Danes sem si vzela dan zase. Za razvajanje. Ne, ker bi bila slabe volje ali bi se (ponovno) srečala s pesimističnim pogledom na svet. Ampak ker želim telesu vrniti ljubezen, katero mi vsak dan brezpogojno nudi. Dajem si počitek. Odstranila sem ličila (z najljubšo micelarno vodo, hvala bogu za ta izum, ki tako hitro odstrani vse sledi dneva), privoščila si toplo kopel, natočila kozarček sladkega muškata in preprosto občudovala razgled, ki ga ponuja narava, skozi okno mojega stanovanja. Mojega stanovanja. Kaka sreča. Kako hvaležne smo lahko vse izmed nas, da imamo prostor pod milim nebom kamor se lahko zatečemo. Elektriko, ki nam nudi toplo zavetje. Tekstilna industrija se je že tako razvila, da se lahko zavijemo v nam najbolj udoben plašč in počutimo kot da smo legle na oblak. Kurc! Še nedrčki niso več tako neudobni kot včasih – jaz svojega z veseljem nosim tudi doma!

In to, drage (in dragi) moje, to je razlog zakaj sem jaz takšna kot sem. V trenutkih šibkosti se zaustavim, zadiham, in zavem, kako čudovite so stvari, ki jih vsakodnevno jemljem(o) za samoumevne.

Sedaj pa mi vi povejte drage (in dragi) moje, kako ne biti vesel, miren in poln ljubezni v tako prečudovitem svetu. V svetu, ki nam tako veliko nudi. V svetu, kjer smo lahko vsakodnevno na nebu priča čudežu (le pomisli na včerajšnji sončni zahod) in ki nas vsak dan zbudi s svežo sapico. Punce (in fantje) moje, verjemite mi, ko boste začele šteti vaše blagoslove, bo vse temačno odpadlo in ne bo več časa, ne energije za negativo.

(In ne, objava ni nastala v povezavi z Afrodito – slike so le posledica testiranja novih izdelkov. In Aninega čudovitega dela!)

Photo: Ana Sajovic
Nedrček: Modnadama.si