Že 1h bulim v računalnik. Brez navdiha sem. To se mi zares, zares redko zgodi. Verjetno veste, da imam vedno nekaj za povedat. Danes je drugače. Že 1h sedim, gledam slike in razmišljam. Mislim, da trenutno občutim t.i. ˝writer´s block˝ (ali pa sem bila včeraj preveč gobezdava na družbenih omrežjih in mi je preprosto zmanjkalo materiala).

Vseeno pa, kot je v moji navadi želim z vami deliti kaj točno se z mano dogaja. Spala sem čudovito, eni pravijo kot dojenček, (sama tega zares nikoli nisem dojela; a se ne prav dojenček zbuja vsaki 2h in joče?) jaz bi rekla kot najstnik. Zbudila sem se polna veselja in v pričakovanju novega tedna in nato me je zadelo, eden tistih dni, o katerem naj se ne bi govorilo, ker je v današnji družbi prepovedano. Ker je v mojih krogih prepovedano. Ker je proti vsem pravilom. Ker po statistiki takšne teme odbijajajo bralce in naročnike. Ker je bistvo bloganja kazanje svojih ˝highlight-ov˝, svojih vrhuncev. Ker nihče zares noče slišati, še manj pa brati jamranja.

Ah, kurc! Me pa ja dovolj poznate. Z vami želim biti iskrena in pokazati vsaki izmed vas, da smo tudi dekleta za tipkovnico ljudje. Občutimo, premlevamo in se znajdemo v obdobju brez navdiha. Za mano so trije najbolj produktivni tedni v mojem življenju. V tem novembru sem za svojo kariero ter osebno počutje naredila več, kot kadarkoli prej. Vseeno pa se je kaotično letanje po naši mali Sloveniji kmalu umirilo in prišlo je zatišje. Teden zame, sem si govorila. Teden, ko si lahko odpočijem. Ampak ne.

Prišel je ta dan, o katerem naj ne bi govorila. Pa bom. Prišel je dan, ki v moje življenje prihaja vedno redkeje. Ko te že na vse zgodaj zjutraj nekaj zadane pa preprosto ne veš kaj je. O.K. Pri meni je bil povod nedelujoč WIFI, pa nato nedelujoč računalnik in po vsem tem, ko sem že skorajda mislila obupati, sem se srečala še z blokado. Z mene ni prišlo nič. Na enkrat ni bilo več smisla v mojem delu in preden bi se zavedela sem že razmišljala o diplomiranju in iskanju dela. Ja, biti podjetnica pomeni tudi to. Pomeni zbuditi se tudi na takšna jutra in kljub vsem tem občutjem, kljub ekspresnemu stopnjevanju občutkov, ko iz male snežne kepe nastane naravna katastrofa in začeti z delom. Pomeni gledati v material, katerega naj bi objavil in se spraševati čemu ti je to treba in ˝a to sploh koga zanima˝ in se opomniti da eno osebo zagotovo, tebe. V takšnih trenutkih se moraš vrniti k sebi. Poiskati svoj ˝zakaj˝ in ˝pregurati˝ dalje. Jebeš izgovore! Jebeš slab dan! Ni brez razloga internet poln navdihujočih, motivacijskih citatov. Vsi imajo takšne dni. Še najbolj zagnanemu espejevcu (s.p.) so ponedeljki kdaj gadni!

In v takšnih trenutkih je treba iti čez sebe, čez tisto nekaj, kar nas poskuša povleči dol in se ponovno opomniti kdo smo in zakaj počnemo kar počnemo. V takšnih trenutkih moramo preslišati klice udobne postelje, nadeti nekaj makeupa in svojo lepo ritko zvleči iz stanovanja. V mojem primeru to pomeni delovni dan v mestu v družbi prijetne glasbe ter z dobro kavo. Ob pogledu na zasneženo Pohorje pa sem prepričana, da bo tudi moj navdih kaj kmalu nazaj!

Photo: Ana Sajovic

Bunda: Kokola
Jeans: Zara
Gležnarji: Princess shop