December.

Čas kaosa, polnih nakupovalnih centrov in praznih denarnic. Čas polnih trebuhov in praznih fitnes centrov. Čas, ko si svet vzame dopust. Ko se posvetimo družinam in praznovanjem. Ko je v vsakem mestu v zraku moč zaznati vonj kuhančka in ko iz pečice diši po najnovejših receptih ˝food bloggerjev˝ in preizkušanju njihovih ˝zares enostavnih, 10minutnih receptov˝, ki pa so v našem primeru vse drugo kot to.

Sama sem opazila pa da se v decembru lahko poleg odvečnih kilogramov v naših mislih nabere kar nekaj nesnage. Zaradi konstantnega hitenja, druženja in zabav kar hitro pozabimo na najpomembnejšo osebo v našem življenju – nase. Pozabimo na večere v svoji družbi in na nam najljubše aktivnosti. Pozabimo si vzeti čas za dolgo kopel ali pa preprost sprehod v naravi ob poslušanju snega, ki kopni pod našimi nogami.

Tudi sama sem se v vsem tem hitenju ujela in opazila, da je iz moje dnevne rutine izginil čas zame. Prepustila sem se skrbem, družbi in delu. Pozabila sem se obrniti k sebi, zadihati in si privoščiti preprosto jutro v najbližji kavarni, kjer sta ob meni le moja najljubša prijatelja – pisalo in papir. Moj planerček kar poka po šivih in poknilo je tudi v meni. Prav danes, če sem ekzaktna. Najprej slabo počutje, nato občutek preobremenjenosti in na koncu, solze. Pa to niso tiste PMS solze, s katerim se ponavadi srečam ob ogledu Notebooka, ne, tiste prave solze bolečine. Ko telo in psiha preprosto ne preneseta več napora.

Hvala bogu je takšnih dni v mojem življenju vedno manj. Hvala bogu, da vem, da so to solze, ki čistijo, ki mi kažejo resnico in ki me vodijo. Da so to solze, ki pokažejo mojo ranljivost in dejstvo, da sem tudi jaz človek. Danes sem vedela, kaj pomenijo. Čas zase, stran od dela, stran od konstantega razmišljanja o izboljšanju, o napredovanju, o (ne)podpisanih pogodbah, čas, ko za zunanji svet ne obstajam.

Moja prva misel je bila beg. Iz Maribora, pa nato iz Slovenije in na koncu, iz Evrope. Verjamem, da v b/vlogarskem svetu nisem edina, ki na trenutke pomisli, kako bi bilo, če bi vse opustila, začela znova, se posvetila ˝normalnemu˝ življenju in za družabna omrežja preprosto prenehala obstajati. Pravi dopust, si mislim! Daleč stran od neštetih mailov, poročil, hashtagov, odgovarjanj na sporočila, dokumentiranja dnevnih aktivnosti, planiranja objav pa slikanj in druženj. Le preprosto, mirno življenje.Da bi doživela dan, ko mi baterija na telefonu ne bi skorajda pregorela že po prvih dveh urah od zvoka budilke…V tem trenutku se to sliši že kot pravi luksuz! Pa vseeno, poznam se dovolj, da vem, da ne bi zdržala. Moja kreativnost ne bi zdržala. Slej ko prej bi se znova pojavila, pa četudi bi v tistem trenutku slikala, pisala ali risala. Vem, da bi se slej ko prej znova srečala s svojo pravo, kreativno naravo.

In zato sem v tem trenutku našla sebe in svoj mir v tem zapisu. V zvoku tipkovnice, ko se sreča z mojimi prsti. V mirni glasbi, ki igra v ozadju, v občudovanju Aninih mojstrovin in v družbi mojega kosmatega prijatelja (ne, ne govorim o fantu).

Photo: Ana Sajovic

Plašč: NewYorker
Pulover: TallyWeijl
Hlače: Kokola