• December 25, 2017

Ko najdeš upanje v obliki osebe

Koledarsko leto se približuje h koncu in kot pri vsakem koncu sledi vpogled nazaj, planiranje prihodnosti in užitek v zadnjih trenutkih 2017.

Moje leto je potekalo v znamenju rasti, učenja, spoznavanja ljubezni in posla. V tem letu sem se odločila, kljub neštetim dobronamernim nasvetom drugače, pustiti faks, zapustiti najboljše študentsko delovno mesto (katerega v določenih trenutkih tako zelo pogrešam, da bi se z veseljem spet vrnila) in se podati na svojo pot. V tem letu sem obiskala London, Prago ter Egipt. Hrvaške in Italije na ta seznam ne uvrščam, saj sta ti dve državi na mojem seznamu stalnica. Spoznala sem ogromno novih ljudi, sklenila dobra prijateljstva in nekaj super poslov. Svoj hobi in strast sem spremenila v vir dohodka in samorefleksijo sem še bolj poglobila. Vsakodnevno sem se spopadala z izzivi (na trenutke veliko večjimi kot bi si 23 letnica lahko želela), ob sebi opazovala razhode zvez in zakonov, iz svojega življenja spustila eno meni najpomembnejših bitji, mojega dolgoletnega najboljšega prijatelja, psa Lexia in vsakodnevno svoja prepričanja in vrednote postavljala pod vprašaj.

Naučila sem se sprejeti odgovornost za svoja dejanja, iskati rešitve, postavljati vprašanja in reči ˝ne˝.

To leto mi je prineslo zares veliko in vzelo še več. Lahko bi lagala in rekla, da je v tem letu vse teklo kot po maslu, pa ni. Soočala sem se s finančno krizo, v kateri sem se znašla že v boju za vsakodnevni kruh in redno sem se soočala s skorajšnjo prekinitvijo zveze, za katero bi še slabo leto nazaj dala roko v ogenj.  Izgubila sem stike z določenimi ljudmi, ki so mi skozi leta postali družina in izkusila sem popolno osamljenost v sobi polni ljudi.

Zakaj sem se torej danes odločila deliti vse svoje padce z vami? Zakaj za vraga ne morem biti klasična blogerka, ki bo s čudovitimi fotografijami ustvarila neko iluzijo popolnega življenja, polnega luksuznih avtomobilov, drage kozmetike, potovanj in urejenega videza?

Ker to nisem jaz. Ker to ni nihče. Ker imam poln kurac prikrivanja in ustvarjanja slike popolnosti zavoljo števila všečkov na objavi. Ker sem v tem letu že bila na točki, ko sem izgubila vse in ko preprosto nisem imela več kaj izgubiti, ko pa enkrat ni več tega strahu pa tudi maske in zaigrana perfekcija odpade.

Ker si želim, da ob branju te objave vsaj en/a izmed vas dobi moč in pogum, da postane to kar je. Da se preneha skrivati za maskami, loviti iluzije in izpopolnjevati nerealna pričakovanja družbe. Ker si želim pokazati, da se tudi jaz vsakodnevno srečam z izzivi, da ne vem, kdaj bodo plačane položnice (če sploh bodo) in da je tudi moja zveza daleč od popolne (kurc, temu, kar imam jaz, se zveza niti ne more reči!). Ker si želim vsaj eni izmed vas pokazati, da ni takšne stvari kot popolno, vedno srečno življenje. Ni ene take stvari kot popolno življenje, izgled, postava in odnosi. Vseeno pa si želim pokazati, da je kljub vsemu vredno vztrajati. Da je življenje vredno živeti. Da se je vredno zbuditi in loviti vsaj tisti en trenutek v dnevu v katerem preprosto smo. Zame to pomeni obrisati solze, pozabiti na dogajanje doma in preprosto stopiti v dan. Pozabiti na pričakovanja, se otresti obsodb in nalepk ter biti in početi točno to, kar nas v danem trenutku osrečuje.

Drage moje dame, če si za vas želim nekaj, ne le v novem letu ampak v življenju na sploh, je to moč, da ste, to kar ste. Da pozabite na pričakovanja staršev, okolice, partnerja, prijateljev in preprosto ste. Priznam, kdaj je težko in kdaj se na tej poti srečate z dnem preležanim v postelji, obkrožene z robčki polnih vaših solz ampak obljubim vam, drage moje, da bo vredno. Sama se vsakodnevno srečujem z izzivi in ne malokrat si želim na svoji poti obupati, ne malokrat se bojim pustiti vse skupaj zaradi mnenja okolice, ne malokrat vztrajam ne zaradi sebe ampak zaradi dokazovanja, vseeno pa se v vsakem trenutku trudim. Trudim se najti tisto nekaj, kar v meni vzbudi euforijo, ljubezen do življenja, kar me vrže iz postelje in kar je sestavni del mene. V zadnjem času sem to našla v osebi, v odnosu, v komunikaciji, v prijateljici. Ob Evi se moja kreativa sprosti, moja otroška radost popusti vse ovire, iskrica v mojem očesu zasveti, ob njej ne vidim ovir in ob njej sem slišana – in to, drage moje, je darilo, vredno več kot katerakoli materialna dobrina. Eva, hvala ker si.

Photo: Eva Vidovič

Jakna: H&M
Krilo: Kokola

2 Comments

  • Čudovit in realen zapis. Hvala, ker si kar si in si upaš to povedati na glas vse svoje težke trenutke. Vsi jih imamo in življenje ni popolno kot kaže instagram feed. Navdihuješ me in res si te želim enkrat spoznati. In fotografije so čudovite!
    Želim ti lepe praznike.

  • Zelo lepa in hkrati realna objava. Tudi sama imam kar nekaj težav (šola, zveza…). Včasih mi jih uspe rešiti, na “momente” pa tudi po cele vikende ležim v postelji, jokam in nevem kaj naj. Takrat pa grem brat tvoj blog. Tvoja pozitiva ki jo širiš, človeku kar polepša dan. Hvala ker si ❤️

Leave a Reply