• January 1, 2018

2018

2018. Leto polno upov in presenečenj.

Nov list, novo poglavje, nov začetek. Za večino to drži in kar nekaj let sem tudi jaz novo leto doživljala tako. Večer v krogu najdražjih in v pričakovanju svetlečih iskric na nebu. Hrana, alkohol in poljubi. Ljubezen, sreča, smeh. Za večino sem v tem trenutku z nekaj besedami opisala včerajšnji večer. Ne zame.

Včerajšnji večer je zame pomenil prelomnico. Ob opazovanju ognjemeta z balkona mojega stanovanja so mi lica prekrile solze. Solze hvaležnost, žalosti ter obžalovanja. Solze novih začetkov. Ta noč je v meni vzbudila bolečino.

Vem, da na današnji dan, še delno opiti ali pa kar konkretno zmačkani zares nočete prebirati takšnih zapisov in komaj čakate na vsa tista pocukrana voščila. Naj vas razočaram, na napačnem blogu ste. Pri meni se deli iskrenost, življenje z vsemi vzponi in padci. Svojega bloga ne dojemam kot prostora na katerem bi poveličevala moje glamurozno življenje ali ustvarjala sliko popolne, zadržane dekline, ki je v novo leto vstopila s popolnim makeupom, svežim ˝low carb˝ (or whatever the fuck is on trend atm) zajtrkom in v najnovejši oblekici iz Emporiuma. Ne, moje jutro se je začelo drugače.

Nov mozolj, razpokane ustnice in zabuhle oči zaradi večera prej. Sledi o mačku sicer ni bilo, no, razen dlak, katere je Buki pustil na moji posteljini, pa tudi zadah ni smrdel po škatlici pokajenih cigaret, vseeno pa priznam, da sem doživela že veliko lepših, mirnejših, ljubečih juter.

Današnja noč je bila težavna, polna spoznanj o sebi in svoji okolici. Spoznanj o svojih mejah in prepričanjih in polna čustev. Polnoči nisem dočakala v objemu in čakajoč na klice najdražjih. Telefon sem izklopila in popolnoma sama, v vsej svoji v haljo zaviti veličastnosti, stopila na balkon ter se prepustila čustvom. Bolečina in obup sta me prevzel, na trenutke se mi je zdelo, da bi lahko moji kriki preglasili sosedov ognjemet. Opazovala sem srečo, ljubezen in ples. Hranila sem se z videnim, saj sem bila v sebi prazna.

Kot PowerPoint predstavitev so se pred mojimi očmi vrteli vrhunci lanskega leta, kot tudi padci. Kot bi celotno leto začutila v enem trenutku je pok prvega ognjemeta ob začetku novega leta predramil mojo spečo in zadržano bistvo in odprla sem pipo. Na plan je prišlo vse. Vsa zadržana bolečina, vso igranje močne ženske, ki se nikoli ne zlomi pa tudi solze sreče so prišle na plan. Občudovala sem lepoto in skorajda pozabila na dejstvo, da stojim na balkonu v hladnem zimskem večeru ovita v nič drugega kot haljo.

Pozdravila sem novo leto, se zazrla v luno in počastila prihod novega. Prihod nepričakovanega. Prihod novih priložnosti in novih lekcij. Komaj sem se odlepila od stola in zlezla v posteljo, saj je tema postala privlačnejša.

Pa je prišlo jutro. Jutro brez besed, jutro, v katerem je moje telo sesulo – postala sem nema. Ob pogovoru s starši sem se spomnila svojega otroštva, otroške navdušenosti in ljubezni do življenja, v meni sem začutila luknjo, pomanjkanje. Komaj sem čakala, da se usedem v avto in zapeljem neznano kam. Brez načrta, brez navodil, brez cilja. Pustila sem, da me vodi cesta, tišina, intuicija. V tistem trenutku sem se zavedela, da je ta pot, moja, samostojna pot, edina, kateri se bom pustila voditi v 2018.

“There are three things we cry for in life: things that are lost, things that are found, and things that are magnificent.”
Douglas Coupland

Photo: Eva Vidovič

Suknjič: Shein
Bluza: Shein (klik:http://bit.ly/2w0y0U5)
VEČ: http://www.aleksandrarose.net/sl/2017/10/01/ladylike/
Krilo: Zara

 

1 Comment

  • Dejansko mi je šlo na jok, ko sem to brala, saj vidim, da nisem edina, ki je imela na silvestrovo podobne občutke. Ko si na nek način oddahneš, ker si zaključil z eno stvarjo, objokuješ staro ter se hkrati bojiš in veseliš novega.

    Ampak ja… Aleksandra, srečno v 2o18 in ostani taka, kot si 🙂

Leave a Reply