Sedim v kavarni, kot za vsako objavo sem se tudi za to odločila dovoliti domišljiji prosto pot. Tisti, ki me zares poznate dobro veste, da v moje objave ne gre ure priprav in gora osnutkov. To pač nisem jaz, načrtovanje me omejuje in moja kreativnost naleti na blokado.

Dan se je začel sveže, prebudil me je nežen dotik žarkov na obrazu in hladni jutranji tuš me je pripravil na delo. Prvi požirek kave in rahel, spomladanski vetrič me je spravil v pogon sem pa kaj kmalu naletela na blokado, ki je v krogu pisateljev, blogerjev in vseh drugih ustvarjalcev še kako poznana. Besede niso šle z jezika in četudi tem o katerih bi želela spregovoriti ni manjkalo je bil zvok okolice preglasen. Želela sem si pisati o pomladi, o prebujenju narave, o spremembah, o rojstvu. Dotakniti sem se želela dneva žena, dneva mučenikov, gregorjevega in vseh ostalih praznovanj, ki se nam še približujejo, pa ne gre.

Vem, da bi še leta, kurc, mesece nazaj ta občutek želela zatret in spisati še eno, klišejsko objavo o idejah za nakupe, razvajanje, ker bi vedela, da bo takšna objava brana. Pa ne bom, za dnevne, krajše izpovedi se raje poslužujem svojega osebnega Facebook profila, števila ogledov in dosega pa priznam, da že dolgo ne spremljam. Spremljam pa svoje občutke, svoje počutje ob pisanju. In trenutno je to v mirovanju. Obenem občutim srečo, neizmerno veselje, ker vem, da s sledenjem sebi končno rušim okvirje družbe, ki tako rada omeji osebo in podeljuje nalepke, obenem pa zmedo. Zmedo, ker je današnje počutje zame nekaj popolnoma novega. Ne, ne bom lagala, večkrat sem že naletela na blokado, vendar je za razliko od standardne tokrat drugače. Standardno blokada hitro popusti, najdem svojo nit in prej kot se sploh lahko zavem je objava že spisana.

Današnji dan pa je drugačen. Jutra nisem začela s telovadbo, zdravim zajtrkom in prebiranjem svojih najljubših avtorjev. Dovolila sem si, da me vodijo občutki. Začutila sem tesnobo in v iskanju razloga za njo sem odkrila del sebe, katerega sem v zadnjem času zanemarjala in se mu izmikala.

V zadnjem času sem namreč podirala kar nekaj svojih starih prepričanj, si končno dovolila zaživeti v svoji ženski energiji, se umaknila negativnosti, odstranila od posameznikov, ki so v meni vzbudili tekmovalnost, rivalstvo in želela sem svoja spoznanja deliti z vsemi, ki so v tem času ob meni. S tem, ko sem čas popolnoma posvetila sebi, svojemu razvoju in strastem pa sem pozabila na okolico. S tira me je vrgel še en izmed mnogih klicev, ki sem ji ta teden prejela in četudi je v trenutku v meni vzbudil veselje se je to veselje kar hitro spremenilo v pritisk, v občutek pričakovanja okolice in žalost. Spremljala sem ga. Dovolila sem si ga v polnosti občutiti in razumeti.

Naj pojasnim, po mojem srečanju in po vsem delu, ki sem ga vložila v razumevanje odnosov, ženske ter moške energije so sadove mojega znanja občutile tudi moje kolegice. Z veseljem sem občudovala njihovo začudenje in ob vsakem klicu in vsakem ˝stara to deluje!˝ me je prevzel ekstazičen občutek, ki mi je dal vedeti, da sem na pravi poti, da moja spoznanja pomagajo in rešujejo tudi odnose obsojene na prepad. Priznam, v prvih dneh sem tudi sama testirala vse tehnike, vso znanje, ki sem ga užila v zadnjih mesecih in na moje presenečenje sem v življenju opazila kar nekaj sprememb v odnosih. Zavedala sem se, da sprememba izvira iz mene, saj je druga stran, v spiritualnih krogih večkrat imenovani kot ogledala, bila še vedno v energiji, ki so jo poznali. Še vedno so delovali kot jim je naravno in še vedno so bili to, kar so. Le jaz sem se spremenila, razumela sem jih.

˝Aha, in kje je potem problem!?˝ si verjetno sedaj misliš. Ni ga, no, naj ga ne bi bilo. Zdrava kmečka pamet bi že tako rekla. Huh, škoda, da sem jaz mestno dekle. Na blokado v svojem delu sem namreč naletela, ko sem spoznala, da sem si zopet dovolila prevzeti okolici. Pozabila sem nase, zopet sem postala dosegljiva – kako pa boš zavrnil kolegico, ki komaj čaka na ponovno srečanje, ker ji je že zadnje odkrilo ogromno stvari in razrešilo kar nekaj odnosov!? Dovolila sem si prevzeti njihovo energijo, se ob vsakem srečanju postavila v vlogo predavatelja, v kateri se pa res ne vidim. Dovolila sem si popolnoma predati življenju in okolici nuditi vse, kar lahko. Pozabila sem pa nase. Pozabila sem, kako lepo je uživati v svoji energiji in četudi sem po vsakem srečanju prejela goro sms-ov, kako sem posameznikom/cam polepšala dan, jih napolnila z energijo, jim odkrila dele sebe za katere niso vedeli, sem se jaz ob koncu vedno počutila prazna. Pozabila sem nase. Pozabila sem na svoje prioritete, na čas zase, na ustvarjalnost, na svoje strasti.

Ena izmed strasti, ki je zagotovo ostala pozabljena je bilo tudi deljenje svojih misli preko mojih blog zapisov, nadomestila jo je druga, pred kratkim prebujena strast. Večina vas verjetno ve, da sem pred kratkim pripravila srečanje, ki je zame predstavljal popoln skok iz cone udobja, obenem pa sem se med srečanjem počutila bolj domače in udobno kot kadarkoli prej v življenju. Za razliko od prejšnjih dogodkov, kjer sem govorila o delu na spletu in kako lahko hobi transformiramo v posel ob tem srečanju ni bilo prisotne treme, besede so kar vrele iz mene in začutila sem mirnost, katere v svojem življenju že dolgo nisem več poznala. Po srečanju (in pogovori z moškimi v mojem življenju) se je v meni prebudila želja po ponovitvi, tokrat v večjem številu, tokrat odprta za oba spola in vse starosti. Začutila sem, kot da morem svoje spoznanja deliti s svetom, kot da bi moral vsak posameznik imeti priložnost vedeti, kar vem jaz. Ni bilo več kalkulacij, želje po perfektno izpeljanem dogodku, po katerem sem ne malokrat bila bolj izmučena, kot ob najdaljšem delavniku. Želela sem občutiti, kar sem občutila na srečanju.

Pozabila sem nase. Pozabila sem, da za mirnost, srečo in izpopolnjenost, ki sem jo občutila ni krivo srečanje, niti še tako super ženske, ki so se srečanje udeležile. Krivec sem bila jaz. Mirnost, sreča in spoznanja, katerih smo bile use deležne so izvirala iz mene. Za srečanje niso bile potrebne ure priprave in nešteto emailov. Vse, kar je bilo krivo, da je dogodek v meni vzbudil to, kar sem občutila, je bilo v meni. Občutek me je spremljal že veliko pred tistim dnem. Spoznala sem ga in se mu prepustila, sem pa v toku življenja in povpraševanjih pozabila na skrb nase in na vzdrževanje.

Pozabila sem, da življenje teče in četudi je čas le trenutek se ta trenutek v naši realnosti konstatno spreminja in od nas je odvisno, v katero smer želimo zapeljati ta tok. Ne malokrat sem bila v življenju priča transformacijam posameznikov, ki so navidezno dosegli svoj vrhunec in se nato popolnoma prepustili, posledično pa kaj kmalu pozabili na vse, kar je bilo potrebno za vrhunec. Pozabili so, kako živeti v tem stanju in njihov fokus se je premaknil. Ne razumite me, s tem ni nič narobe, vsak ima svojo pot in svoje lekcije življenja – jaz sem se odločila, da reki življenja ne bom dovolila, da me preplavi.

Odločila sem se zopet posvetiti sebi, poiskati mirnost v sebi in v njej zaživeti. Ne potrebujem konstantnega življenja ˝na visoki vibraciji˝ in ne mislim se izmikat občutkom nemoči, žalosti in jeze. Ne. Občutkom bom dovolila izpolniti svoj prvotni namen. Občutila jih bom. Uživala v še tako mučni tišini kot tudi najbolj vzhičenem kriku. Dovolila si bom sprejeti vse, kar se mi ponuja obenem pa zavestno vodila svoj splav po deroči reki v smeri, ki mene izpopolnjuje. Začenjam s tem zapisom, z vrnitvijo k sebi, k strasti, ki je bila ob meni skozi moja temačna obdobja, ki me je spremljala skozi vsa leta in z menoj rasla. Še vedno si želil pripravljati srečanja, govoriti o odnosih, o razumevanja moških kot tudi divje, glasne in emocionalne ženske narave, le da bom pri tem fokus zopet obrnila nase. Ja, morda sem sebična, lahko me tako označiš, ni mi mar. Priznam, srečanj ne pripravljam zate, pripravljam jih zase. Ker je v meni nepopisna želja po deljenju vsega, kar sem spoznala, ker si želim zopet občutiti sebe, v celoti, ker si želim rasti in ker mi vsak stik, vsak govor pred množico to dopušča. Ker želim testirati svoje sposobnosti organizacije in časovnega usklajevanja. Ker si želim izpopolniti svoje nastopanje. Ker si želim občutiti mirnost. Ker si želim najti sebe.

No, pa da ne zajadram predaleč, naslednji logični korak na moji poti je zaključek tega zapisa in uživanje v kavi, ki je v tem času že izgubila svojo močno aromo. Naslednji korak je globok udih in še globlji izdih. Naslednji korak je vrnitev k sebi.

Photo: Ana Sajovic
Bluza: Kokola
Krilo: Pull´n´bear
Čevlji: Mass