• March 30, 2018

Priprave na poletje

Pomlad je tukaj in z njo priprave na poletje. Športni centri so spet polni, kampanije prodajaln s prehranskimi dodatki že v polnem teku in naša samozavest ob vsakem obisku tekstilnih prodajaln nižja. Zares smo zanimiva bitja, s telesom se v polnosti poistovetimo, obenem pa z njim nikoli nismo zadovoljni pa četudi je le prevozno sredstvo, ki neutrudljivo skrbi za našo dobrobit in kateremu bi lahko vsakodnevno izkazali hvaležnost.

Ne malokrat v nežnejši družbi poslušam, kako je za ˝lepši˝ izgled prešteta vsaka kalorija, ob večernem kozarčku sladkega vina pa so misli že na treningu in ˝popravljanju grehov˝. Priznam, meni je ta filozofija totalno mimo. Jem kar mi paše, ko mi paše. Včasih to pomeni mesec obiskov Takosa, Hoferjevih pic in Mcdonald´sovih sladoledov, spet drugič pa brokoli in riž za zajtrk, kosilo in večerjo. Migam, ker poslušam telo, ker se mu želim zahvaliti za vse, kar počne zame. Za vsak utrip srca in vsako obdržano ravnotežje ko v vrtoglavih petkah s kolegicami kokodakamo po promenadi (ok, lažem, sam bog ve, da moje noge že dolgo niso trpele bolečine tiste peklenske obutve, ki pa našo ritko tako zelo lepo privzdignejo – pa vendar).

Ne migam, ker bi si želela popolne privzdignjene Instagram ritke, niti za popolnoma raven trebušček, jok brate, odpade! Če bi mi to bil razlog verjemite, da bi že 1. dan obupala in se odločila preživeti svoj prosti čas pred televizijo – in ne v športnem centru. Migam, ker je gibanje telesu naravno, ker smo bili ustvarjeni za to. Migam, ker po večurnem delu za računalnikom edino to odstrani bolečino v hrbtenici – za katero vam lahko zagotovim, da za 20+ letnico ni naravna! Migam, ker to zahteva ženska v meni, ženska, ki je bila ustvarjena za gibanje. Migam, ker po treningu še tako slab dan ne izgleda katastrofalen. Migam, ker si to zaslužim. Migam, ker lahko, ker sem neznansko hvaležna, da imam vse delujoče ude in moč, da jih uporabim. Migam, ker mi zadnja serija predstavlja izziv v katerem bojujeta um in telo – vedno znova želim telesu prepustiti zmago in ga popeljati tja, kamor um ne zmore. Migam, ker se ljubim. Migam, ker ob vsakem obisku športnega centra dovolim svoji kreativnosti prosto pot. Migam, ker ob vsakodnevnem stresu svojih frustracij ne želim stresati na bližnje, ker po dobrem treningu stres preprosto izgine. Migam, ker je to čas zame, čas, ko nisem dosegljiva, ko se popolnoma posvetim sebi, ko se v polnosti začutim. Migam, ker lahko.

Vem, težko se je spravit s postelje in vem, ogromno dela imaš v službi in na faksu. Razumem, tudi jaz sem bila tam. Vsak ima svoj čas. Četudi mi je šport že nekako prirojen (res ne spomnim se, kdaj sem se prvič srečala z njim, mislim, da sem še pred obiskom šole z bratom redno obiskovala igrišče in z njegovimi (zame precej starejšimi) sovrstniki odigrala krog košarke ali igro nogometa) sem se ob obisku faksa tudi sama srečala s svojimi izgovori, žuri so bili preveč mamljivi in mački preveč boleči – kurc, še sprehod do bližnjega parka je bil v tistem trenutku naporen! Razumem vas, še kako vas razumem!

Zakaj torej to pišem? Vam želim vzbuditi slabo vest? Ne, sploh ne. Želim si, da se začnete ceniti, da spoznate kaj vse vam nudi telo in da še danes naredite nekaj dobrega zanj. Ne čakajte poletja, ne maltretirajte se z urami v športnih centrih, da bi dosegli neke nedosegljive standarde. Ne stradajte, ne odpovedujte se vašim najljubšim jedem, zato da boste v jeseni spet podlegli skušnjavi in se zazibali v zimski spanec. Spoznajte se, vzemite si čas zase, zahvalite se telesu za vse, kar vam nudi, tretirajte ga, kot bi nekoga, ki ga ljubite. Bi vašemu otroku dovolili živeti od hitre hrane in celodnevnega buljenja v ekran? Ne? Zakaj torej to dopuščate sebi? Ne želim, da ta objava zveni kot pridiga, zares ne. Želim si, da začutite svojo vrednost, da spoznate kako čudovite ste. Želim si, da svoje telo tretirate s spoštovanjem in ljubeznijo. Želim si v vas vzbuditi to, kar sama občutim.

Ko sem prvič zares zavestno prisluhnila telesu sem šele slišala, kaj počnem. Poležavanje, hitra hrana, litri spitega kofeina, šok. In nato, hvaležnost. Hvaležnost, da moje telo kljub moji zlorabi še vedno počne vse, kar je v njegovi moči, da lahko jaz vsakodnevno uživam v svojih najljubših aktivnostih, da lahko občudujem okolico in spoznavam svet. Neskončna hvaležnost.

Odločila sem se mu zahvaliti. Najprej so sledile spremembe v prehrani – tisti, ki me spremljate veste, da nikoli nisem bila navdušenka nad kuhanjem. Guess what? Takoj, ko sem prisluhnila sebi, svojemu bistvu ter svojemu telesu sem se v to aktivnost zaljubila. Namen za urami preživetimi v kuhinji ni bil več telo brez kančka celulita ali oblogic, ampak ljubezen, hvaležnost. Začela sem s peko, zdravimi slaščicami in vedno znova sem jih srečna delila, obenem pa se čudila kako je lahko nekaj tako zdravega tako dobro!? Kar nekaj receptov sem našla na Malincini strani, nekaj sem si jih pa kar sama izmislila! Zmanjšala sem vnos meni najbolj okusne tekočine, ki pa nikoli ni zares opravila svoje naloge – kave. Odvisnosti, ki sega že od srednješolskih dni sicer nisem popolnoma izključila, ljubezen je preprosto prevelika, sem jo pa zmanjšala, ob potrebi po dodatnem boostu energije (ki mi je kava zares nikoli ni nudila) pa sem posegla po veliko bolj zdravi alternativi, guarani. Naj vas opozorim – ta zadeva deluje! Pazljivo pri odmerjanju! 😀

To ni bilo dovolj, vključila sem že ogromno zdravih navad pa vendar sem v telesu čutila neko napetost, nekaj je manjkalo. Gibanje, uf, lahko si predstavljate, kako je po celodnevni vožnji in enega sestanka na drugega lahko to zvenelo. Pa vendar, nekaj me je vleklo. Začela sem, najprej z rahlim raztezanjem za dobro jutro in danes svojo dozo dobim v bližnjem športnem centru.

Ob dodatni vadbi pa je prišla tudi potreba po kvalitetnejših hranilih. Tisti, ki me zares dobro poznate veste, da nikoli, ampak zares nikoli, nisem prenašala okusa proteinov. Ker pa sem imela ˝pri bajti˝ fitnes trenerja sem vsakodnevno poslušala o tem čudu. Poskušala sem, vedno znova, različne okuse in različne proizvajalce, pa ni šlo. Okusa po kovini ni moglo prekriti še tako sočno sadje. Prekleta sirotka! Več let sem se jih otepala. Si govorila, da jih ne potrebujem in verjamem, da jih zares ne – vsaj ne v tolikih količinah kot profesionalni športniki, pa vendar, ko je okolica onemela, moj notranji glas pa končno spregovoril sem začutila potrebo. Nekega januarskega večera sem sedla pred računalnik in raziskala vse možne alternative tej hudičevi sirotki in njenem ogabnem okusu. Našla sem jo, riževi ali konopljini proteini (no, tudi za grahove sem slišala, je pa ob omembi bila vedno mogoče začutiti zgražanje nad okusom). Kot velik skeptik si nisem želela ustvariti prevelikih pričakovanj. Naročila sem jih. Poskusila z banano, ovsenimi kosmiči ter sojinim mlekom in bila navdušena! Končno! Našla sem nekaj zase in drage moje, če ste se kdaj srečale s podobnim problemom kot sem se jaz – poskusite, pa ni za kaj ;).

Ok, proces se je začel in moja ljubezen je rasla. Začutila sem strast do gibanja, do občutka po dobrem treningu in na moje presenečenje sem v svoje življenje vključila tudi predpripravo hrane!

˝Ljubezen je rasla!? Strast do gibanja!? Pa a to sploh še piše Rose!?˝

Ja, jaz pišem, ne skrbi. Ko sem enkrat umaknila fokus s svojega telesa in ˝popolne Instagram postave˝ sem se našla. Majhno deklico, ki se veseli gibanja, ki je radovedna in ki želi preizkusiti vse, kar ji življenje ponuja. Našla sem srečo ob vadbi. Spremenila sem pogled in gibanje videla v popolnoma novi luči. Danes komaj čakam naslednji obisk športnega centra ali kot v hecu rečem kolegicam – naslednjo terapijo z mojim najljubšim psihoterapevtom.

V zadnjem času mi življenje ni bilo najbolj naklonjeno. Želelo je, da rasem in se učim. Na pot mi je bilo danih kar nekaj izzivov in za vsakim se je našlo srečanje s samo seboj. Nisem ga obsojala, niti se mu umikala. Prepustila sem se, opazovala, kam me vodi. Občutila sem bolečino srca kot tudi telesno bolečino. Občutila sem vzhičenje kot tudi popolno mirnost. Občutila sem kaos kot tudi mirovanje. Dovolila sem si občutiti kontrast. Dovolila sem si biti. Dovolila sem si biti vodena. Opazovala sem, kam me želi zapeljati. Pripeljalo me je k sebi – in v No Limit Trening Center TCT Maribor :D.

Photo: Ana Sajovic Photography
Jopica: Kokola (Kokola jopica)
Guarana: Malinca (Guarana v prahu iz ekološke pridelave)
Riževi proteini: Malinca (Riževi proteini)
Konopljini proteini: Malinca (Konopljini proteini)
Športni center: No Limit Training Center TCT Maribor (aka moj drugi dom)

2 Comments

  • Tudi jaz se malo pripravljam na poletje. Ampak samo malo. Kdaj krem tečt ali na kolo. Kakšne diete pa žal niso zame. Preveč rad jem in ne zdržim.

    • Veš kaj bi rekli naši južni sosedje? Bolje išta, nego ništa 😀 Ampak sej sm napisala, js tega ne delam tolko zaradi izgleda ampak ker preprosto tako čutim 🙂

Leave a Reply