˝Ko te ljubi umetnik, tvoja smrt ne obstaja.˝

Kakšna resnica. Ljudje smo zares zanimiva bitja. Tako mogočni, obenem se pa ne zavedamo svoje moči. Tako polni, obenem pa v ogledalu zremo le v praznino. V vsakem izmed nas je del nečesa večjega, nečesa magičnega, nečesa popolnega. V vsakem izmed nas je del drugega in ob vsakem najdemo del sebe.

Umetnost. Odkar pomnim me nekaj na njej fascinira. Prepletanje metafor, unikatni odtenki oljnih barv in mimika lika na velikem platnu. Ton note in melanholičen glas obupane pevke.

Umetniki v bolečini vidijo inspiracijo, čutijo jo globlje kot ostali in popolnoma se ji prepustijo. Orgazmičen občutek, ki ga povzroči nov padec privede do samouničevanja. Nešteto umetnikov se prepusti drogi, takšnim in drugačnim opijatom, vse v upanju po odrešenju, obenem pa v mirnosti vsakodnevne lepote ne zdržijo dolgo, duši jih, vidijo zaigrane obraza in občutijo lažne besede. Iščejo resnico vendar obenem ne verjamejo v njen obstoj. Vrtijo se  v krogih, iščejo luknje in radost, pa vendar vedno znova ustvarijo bolečino in obup. Hranijo se z žalostjo, s temo in obupom.

Vedno znova se obkrožajo s hrupom, z bitji, in v njih iščejo naslednjo muzo; le da vedno znova spoznajo, da jih bo ta privedla do trpljenja. Neprespane noči, hrapav glas in utrujena roka. Vse to je del življenja umetnika. Umetnika, ki za voljo svojega dela pozabi na prvinske nagone, ki pozabi na hrano, pijačo in seks. Umetnika, ki v vsakem srečanju čuti navdih in ki po vsakem delu čuti praznino. Umernika, ki ob vsakem javnem izpostavljanju svojega dela, duše, ki jo je prenesel v delo, želi več. Umetnika, ki občuti neznansko potrebo, večjo od samega sebe. Ki ob ustvarjanju prenese paleto emocij, ki ga ne malokrat pusti golega, premraženega, na tleh.

˝Ko te ljubi umetnik, tvoja smrt ne obstaja.˝

Pozabljamo na prave umetnike. V poplavi perfektnih Instagram ˝feedov˝, v nasmejanih obrazih označenih na Facebooku in ob ˝small talku˝ v naših skupinskih pogovorih pozabljamo na prave umetnike. Tiste, ki svoje delo živijo. Tiste, ki za svojo strast pozabijo na spanec, ki pozabijo na telo, ki pozabijo na vse, kar jih ovira pri ustvarjanju. Tiste, ki vsak trenutek svojega življenja zafrustrirano iščejo smisel, iščejo nekaj večjega od njih samih in ki čutijo neznansko potrebo. Tiste, ki ob vsakem stiku začutijo energijo, tiste, ki svoje življenje doživljajo drugače. Tiste, ki se prepustijo svoji sliki življenja. Tiste, ki skozi svoje delo opevajo bolečino v upanju, po uslišanju, po odrešitvi, po nežnosti.

Tiste, ki ne poznajo nežnosti. Tiste, v katerih okrutni glas le za trenutek prekine tišina. Tiste, katerim je ustvarjanje edini pobeg. Pozabljamo na prave umetnike. Na tiste, ki jim ni do slave in blišča, tiste, ki ustvarjajo v temni luči ob soju sveč. Tiste, ki ne morejo drugače. Ki  v ustvarjanju vidijo edini raj, edini pobeg, edino usmiljenje. Tiste, ki ob ustvarjanju svojo bit zlijejo v svoje delo. Tiste, ki so s svojim delom eno, tiste, ki ne poznajo odmora vse dokler izčrpani ne obležijo, predani in premagani. Na tiste redke duše, ki nam kažejo svojo resnico. Ki se ne bojijo razgaliti, ki z nami delijo vse, kar poznajo, vse kar so, vse kar so bili in vse kar bodo. Tiste, ki živijo za svoje delo. Tiste, ki ne slišijo zunanjega sveta, ker je glas v njih preglasen.

˝Ko te ljubi umetnik, tvoja smrt ne obstaja.˝

Umetniki ne čutijo kot slehernik. Ne živijo z umom, popolnoma se predajo duši, srcu. Umetnik se v polnosti preda občutkom – v njih črpa svojo moč, daje mu energijo za življenje. Je odrešenje. Je upanje. Je strast. Je veliko več, kot bi kdorkoli lahko opisal. Ko umetnik občuti žalost se tej v polnosti prepusti, prepusti se sleherni solzi in v celoti ga prevzame. Potopi se vanju, zlije se z njo, dovoli ji, da ga prevzame, da si polasti njegovega telesa, da si polasti njegovih mislih, postane eno z njo. Dovoli ji, da ga uniči. Da uniči lupino in zasije v vsej svoji moči.

Ko umetnik ljubi, ljubi z vsem kar je. Ljubi skozi svoje delo. Ljubi skozi to kar je. Ljubezni prepusti, da si ga polasti, pozabi nase, pozabi na vse, prepusti se ji. Kot najstnik raziskuje vsako misel predmeta poželenja in vsak pogled mu prinese ekstazo. Ko umetnik ljubi njegovo delo izžareva ljubezen. Le en pogled, le en stik z delom in v nas vzbudi ljubezen. Ko umetnik ljubi, je ljubezen večna. Četudi ustvarjena v trenutku, obstane za vekomaj. Ko umetnik ljubi ustvarja življenje, ustvarja iluzijo in ustvarja resnico. Ko umetnik ljubi ne zna drugače, pozabi na svoje potrebe, svoje strasti in svoje sanje. Ljubi. Živi v ekstazi.

Ko umetnik ne vidi izhoda, ga ustvari. Ko so misli pretemne in noči predolge, ko se platno raztrže pod težo barve in ko notni zapis prekrijejo solze, umetnik nadaljuje. Nadaljuje, ker ne vidi izhoda. Nadaljuje, ker mu še ena beseda, še ena vejica in še en odstavek predstavljata upanje. Ker je vsaka zapisana beseda podaljšana sekunda, ker vsak nov ton potrjuje njegov obstoj, ker vsak trenutek na odru, ker vsak stik črnila s papirjem potrjuje, da to ni iluzija. Da so tu. Da njihov svet ni tako zelo ločen od sveta drugih.  V ustvarjanju vidi pobeg, kot da je smrt za vogalom in edini način, da ji ubeži, je ustvarjanja, nenehno ustvarjanje. Vse dokler se ne izmuči. Misli so prazne, roke zakrčene in telo shirano. Preda se. Pade. Utopi se v mlaki solz in odneha. Prazen.