• May 14, 2018

Ena o željah

Kolikokrat v življenju si želimo nečesa, zgolj, ker nam je to nedosegljivo?

Se spomniš svojih prvih Convers All Stark? Ali pa novih ˝Najkic˝? Jaz ne bom pozabila dne, ko sem si jih končno privoščila. Vznemirjenje je bilo neverjetno, odhod do bližnje prodajalne poln ponosa in nakup mi je predstavljal uresničitev nedosegljivega cilja. Naj pojasnim.

Prihajam iz družine srednjega razreda. Nikoli mi ni ničesar manjkalo, starša sta se vedno trudila, da sem imela vse, kar sem si zaželela. Od treniranja 101 športne zvrsti, do učenja v glasbeni šoli, rožnatih oblekic in tehnoloških igračk. Vedno sem imela, kar sem zares potrebovala in vedno sta se potrudila, da sta uresničila vsako željo. Sta pa bila pri izbiri, katere dejansko uresničit vedno zelo pazljiva – za kar ju še danes neizmerno cenim. Vedno sta se trudila nuditi mi tisto, kar bi mi na dolgi rok pomagalo pri uresničevanju ciljev, kar bi me izboljšalo, kar bi poskrbelo za mojo rast. Nista videla smisla v trošenju denarja za brezvezne znamke, ki niso nič drugega kot ime, ki bi mi v mlajših letih služila kot statusni simbol, ki bi v mojem primeru bil zagotovo zlagan. Še vedno se spomnim osnovnošolske sošolke, ki je v šolo vsak dan prihajala z novo Nike ter Adidas majčko, medtem ko sem sama obiskovala nizkocenovne prodajalne, ustvarjala 101 kombinacijo in razmišljala kako lahko z minimalno stroška čim bolj osvežim svoj videz. Znamka jima ni bila prioriteta, tako sta vsaj kazala, verjamem, da jima z mano in z mojimi željami ni bilo vedno lahko. Pa vendar, hvaležna sem, ker sta me s svojo vzgojo naučila veliko več, kot bi me katerakoli šola lahko.

Prvi letnik srednje šole. Prvo študentsko delo. Prva plača. All starke bodo moje! All Starke so v mojih OŠ letih veljale za Kylie Cosmetics med čevlji. Znamka, stil, ima se može se. Če jih imaš, si nekaj več, si boljši. Pa četudi si jih že teden po nakupu popolnoma uničil, ker je ˝zrabljen, uničen stil˝, tisto, kar pali. Starša nikoli nista videla smisla v nakupu, saj superge niso najbolj praktične, v njuni mladosti pa so platneni čevlji veljali za tiste, ki jih lahko zares vsak ima. V njih niso videli vrednosti, katere sem jaz videla. Nista videla, kam me lahko to popelje na družbeni lestvici. Nista vedela, koliko mi zares pomenijo. Pa je prišla, prva plača in vzhičen obisk prodajalne.

WHAT!? Tak drage so!? Kaj si ti ja nor, bi rekli štajerci. Ok, prva lekcija. Ko začneš služit svoj denar ga šele začneš cenit. Ok, ni panike. To je želja. Moje bodo. Pa vendar, naj pogledam še na polico izdelkov v akciji. Ok, niso točno to, kar bi si želela, pa vendar, so -50%, na njih pa še vedno piše Converse in prepričana sem, da bo efekt enak. Sprehodim se do blagajne, vtipkam pin in odhoda iz prodajalne ni še nikoli spremljalo toliko ponosa. Že takoj ko sem prišla domov sem si jih nadela in postale so del mene. Seveda so bile že drugi dan ˝krščene˝ (90s kids will understand), ampak nič za to, zato so še bolj ˝kul˝! Hitro sem spoznala, da moje visoke All Starke le niso tako praktične in enostavne za obuvanje, pa nič zato, sem pa zato še 10x bolj ˝kul˝ in končno občutim pripadanje. Minilo je kar nekaj časa, moje superge so se počasi spreminjale v zračne sandale in čas bi bil za nakup novih. Ne, staršev ne bom prosila, ne bom jima dala zadoščanja, da priznam, da je bil moj nakup morda nespameten. Nosila jih bom. Nosila jih bom vse dokler lahko. Fake it ´till you make it, pravijo američani. Sama sebe sem prepričevala, da je raztrgan izgled še toliko bolj kul. Pa vendar, nekje globoko v sebi sem se zavedala, da bi za ta denar lahko dobila veliko več. Nič za to. Nosi, ne pokaži razočaranja. Igraj ponos. Igraj samozavest.

ŠOK! Prišel je dan, ko je mami preprosto presedlo in zračniki na mojih supergah niso bili več opravičljivi. Oko sem vzela s superg in pristale so v smeteh. Sledil je vik in krik. Poraz. Moja družbena lestvica pada, lomijo se stopničke. Padam. Ok, ni panike. Vse je ok, saj so samo čevlji kaj bi lahko bilo tako narobe, si bom pač privoščila druge.

Pa sem spet prišla na delo, tokrat z namenom. Točno sem vedela, kaj bo moja naslednja investicija. Moj vsakdan je izgledal nekako tako; bujenje 5:30, 6:55-15:00 šola, 15:15-21:30 delo, trening, tuš, spanec.

Plača! Končno! Spet sem se sprehodila do prodajalne. Ugledala te sijoče nove All Starke se je pa v tistem trenutku v meni nekaj spremenilo. Želje več ni bilo. Superge niso več predstavljale udobja, lepote, statusa. Želja je izginila, zamenjal jo je realen pogled na prejšnjo izkušnjo. Slišala sem besede mojih staršev. Zavedea sem se, da bi lahko že v sosednji prodajalni za ceno enih All Stark lahko nakupila kar 3 pare čevljev, ki bi mi zagotovo nudili udobje in veliko več kombinacij. Trgovino sem zapustila praznih rok. Želje več ni bilo. Denar je našel boljše mesto, z njim sem si privoščila izlet. Doživela sem avanturo, romantično kosilo na Bledu s svojo prvo ljubeznijo. Bilo je magično.

In kaj vam hočem s to zgodbo povedati?

Kolikokrat v življenju ste si dejansko želeli nečesa, ker je bilo to za vas v določenem trenutku preprosto nedosegljivo?

Podobno izkušnjo sem doživela ob prvi simpatiji. Zopet se vrnem v OŠ. Večletno opazovanje, nasmihanje, sramežljivi pogledi in objokane noči, ko si je (s prej omenjeno sošolko) izmenjal prvi poljub. Hrepenenje, popisani dnevniki in celodnevno fantaziranje. Ni bilo konca moji želji. Z vsakim odmikom je bila želja večja. Prišla je SŠ, mala Sandrica je postala Aleksandra. Ustvarila se je ženska podoba in začela sem z delom v modni industriji. Hoja po pisti je postala moja stalnica in komentarji moških so se vrstili. Pa vendar, nikoli nisem prejela nasmeha, niti pogleda moje simpatije. Želela sem si. Celo OŠ sem hrepenela po njem. In zgodilo se je. Opazil me je, ne le opazil, postala sem objekt poželenja. Ritem glasbe in izpraznjen kozarec naju je opogumil. Izmenjala sva si poljub. In tako je moja želja izpuhtela. Iluzija se je razblinila, videla sem ga, za to kar zares je. Vedela sem, da ob takšni osebi za mene ni prostora, da sama ob sebi ne želim ustvariti prostora za takšno osebo. Lepoto, ki me je predtem slepila je prekrila senca. Videla sem resnico. Kot da bi pritisnila na stikalo so metuljčki v trebuhu izginili, romantična glasba v ozadju je potihnila, večletna želja in hrepenenje je bilo izpolnjeno, dobila sem kar sem si želela in obenem spoznala, da ta želja ni tako čista, kot sem si mislila.

˝No, a pa mislim priti že do smisla (pointa)?˝ si najverjetneje že misliš.
Prihaja, še malo. Obljubim. Želim si le, da je smisel čim bolj razviden in situacija kolikor je le mogoče dobro predstavljena.

Kolikokrat v življenju si želimo nečesa, zgolj, ker nam je to nedosegljivo?

Pa naj bo to oseba, material ali karierna odločitev? Kolikrat nam sama osvojitev izziva predstavlja srečo? Kolikorat mislimo, da nam bo točno tisti partner, točno tista obleka ali točno tisti poklic prinesel tisto, po čemer že leta hrepenimo? Kolikorat smo pripravljeni za doseg, za lastenje, preseči sami sebe, narediti vse, v naši moči, le zato, da ob dosegu spoznamo, da je bila želja prazna? Da bi si lahko prihranili muke, čas in bolečino, le če bi predhodno na situacijo pogledali objektivno? Če bi pozabili na preteklost, na mnenje družbe, na zunanje vplive in se sploh zares vprašali, če si zadeve zares, resnično želimo?

Kolikokrat se zares vprašamo, ali je naše hrepenenje zares naše? Ali ga hrani srce, duša ali ego, kateremu je bilo odvzeto, kar misli, da mu pripada? Kolikorat v življenju ste sami dobili točno to, kar ste si več let želeli, le zato, da se vam je iluzija v trenutku zabrisala? Kolikokrat ste podlegli pritiskom, se sami sebe prepričevali in kolikorat ste sledili želji le, ker ste uživali v lovu, v poti, v premaganju samega sebe, v doseganju nedosegljivega? In kolikokrat je po tem sledil padec, realnost, razočaranje? Kolikokrat ste sami sebe prepričevali in si zapirali oči pred resnico, pred dobronamernim besedam bližnjih, le zato, ker ste v dosegu videli nekaj, kar bližnji niso? Ker je v vas gorela želja? Ker je v vas gorelo, ker ste čutili neko nepojasnjeno željo, popolnoma skregano z logiko? In kdaj ste se nazadnje vprašali zakaj je želja sploh tam?

Naj vam opišem svoje spoznanje. Vse te želje, vse te muke in trud. Vse to izvira iz želje po dokazovanju. Po dokazovanju sebi, po dokazovanju, ki ga vodi ego. V vsaki izmed teh želja se skriva poskus iskanja sreče, sreče, kot nam je bila prikazana od zunaj. Sreče, za kakršno si mislimo, da zares je. Naj vam še nekaj povem. Sreče ne boste našli zunaj. Nikoli. Noben partner, ne finančno stanje ne ugled vam ne bodo dali tistega, kar iščete. To, kar poznate, to, o čemer poslušate so poti drugih – in nobena pot ni enaka vaša. V naslednjem trenutku, ko občutite neverjetno potrebo in željo priporočam, da se poglobite v njen izvor. Je želja zares želja srca, ali je za njo skrito le sledenje iluziji, dokazovanje in tekmovalnost? Je za njo skrit strah ali ljubezen? Je objektivna ali jo spremljajo prepričanja iz preteklosti? Jo spremlja bolečina preteklosti? Jo spremljajo spomini ali jo zares občutite v svoji biti?

Verjemite mi, pravo srečo boste našli v sebi. Ko boste sledili svoji poti. Ko boste počeli to, kar bo vas v danem trenutku navdihovalo, vam izvabilo nasmeh na obraz in vaše oči preplavilo s solzami sreče. Ko boste živeli v trenutku. Bili hvaležni za vsak dan trenutek. Za vsak dih in za vsak pogled. Verjemite mi, življenje je lahkotno. Ni potrebe po forsiranju, prepričevanju (sebe in drugih) in opravičevanju. Dovolj je, da le ste. Ničesar in nikogar ne potrebujete, ker vse lahko občutite v vsakem trenutku. Nikakršno občutje ni pogojeno z zunanostjo, vse je znotraj vas. Vse, kar občutite ste sprožili vi. Vse, kar si zares, iz srca, želite je tu za vas. Srčne želje nikoli niso nedosegljive, za njih nikoli niso potrebne frustracije ter obup. Srčne želje so lahkotne. Lahkotne, ker jih spremlja ljubezen. Lahkotne, ker ob njih nikakršno delo ne predstavlja izziva ampak veselje. Lahkotne, ker so vaše. Ker ne potrebujejo utemeljitev in opravičevanja.

Dragi/e moji/e, kolikokrat v življenju si želimo nečesa, zgolj, ker nam je to nedosegljivo?

Kolikorat je bilo prav opuščanje te želje nekaj najlepšega, kar bi se nam lahko zgodilo? Kolikokrat je nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi to, da je želja neuresničena? Kolikokrat bi nas uresničitev lahko pokopala? Nas speljala na nam neljubo pot? Kolikorat bi nas lahko uresničitev speljala na pot, ki nam ni namenjena? Kolikokrat bi se ob uresničitvi izgubili? Kolikokrat je lahko poraz ali zavrnitev nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi? Kolikorat je to, česar si zares želimo iluzija? Kolikokrat bomo mogli na led, preden si bomo zares prisluhnili? Začeli iskati izvor? Svoje bistvo? Sebe?

Kolikokrat bomo morali slediti množici in prepričanjem družbe, preden bomo zares prisluhnili sebi in svoji resnici? Osvobodite se vseh želja. Živite, verjemite mi, življenje bo poskrbelo za vas in vas pripeljalo točno tja, kjer zares morate biti. Dovolite si najti srečo v sebi. Opustite iluzije in ideale. Dovolite si biti hvaležni in življenje vam bo nudilo vedno več razlogov za hvaležnost. Sprejmite se. Najdite srečo v sebi. Najdite ljubezen v sebi. Poiščite svojo resnico. Prisluhnite si. Prisluhnite malemu glasu v vas, ki točno ve, kaj je za vas najbolje. Ne podležite egu, tekmovalnosti, lastenju, dokazovanju. Ste veliko boljši od tega. V vas se skriva magija, prepustite se ji. Dovolite, da vas vodi energija, vesolje, življenje. Dovolite si. Živite. Zares živite. V popolni sproščenosti, točno takšni, kot ste. Ste popolni. Ničesar in nikogar ne potrebujete. Ste popolni, celi, samozadostni. Ljubite se. Negujte se. Bodite nežni do sebe. Ne obsojajte se. Dovolite si preprosto biti. Ste čudoviti, točno takšni kot ste, spreglejte.

Photo: Ana Sajovic

1 Comment

  • Hvala Aleksandra!

Leave a Reply